Odlično razpoloženje se nama je nad Kofcami začelo hitro podirati. Pri natikanju smuči sem osuplo opazil, da mi je serviser brez opozorila podaljšal dolžino okovja (pri težjih spustih je vsak mm pomemben - kaj šele cm), zatem sva v megli zgrešila odcep za Veliki vrh in presenečeno ugotavljala, kako ozko je zastavil greben proti Kofce gori. Pihalo je vse bolj nemogoče, sneg je nosilo kot za stavo, pripravnega mesta za ustavljanje pa ni hotelo biti, tako da sem napol miže in povsem ledenega obraza nadaljeval na vrh, kjer so kletvice prosto letele od mene.

V 'popolnem bojnem oklepu' je bilo divjanje vetra in snega povsem znosno, a naju je uničila megla, ki je bila tako gosta, da sva komajda sledila 'rezi' grebena. Po dolgem tipajočem prečenju, kjer se je skozi očala komaj kaj videlo, brez njih pa zaradi vejavice ni bilo moč zdržati, sva na ostrejšem vzponu ugibala na bližino Toplarja, zanesljivo določiti ga pa nisva uspela. Kar nekaj časa sva še 'raziskovala' naokoli brez nahrbtnika, a sva v vseprevzemajoči belini brez referenčnih točk z veliko sreče in s težavo našla le nazaj do najine protivetrne baze. Pravzaprav o spustu na S stran ni bilo več kaj razmišljati, bolj naju je skrbel spust nazaj proti Kofcam.

S palico sva vseskozi tipala pod smučmi in plužno vozila v dolgih zavojih, se srečno izmaknila vsem morebitnim strmim pastem ter si ravnotežje veselo privezala ob smrekah. Tu sva ujela smučine in jim sledila kar naravnost navzdol do jase nad Matizovcem, kjer sva ujela normalko. Tako goste megle na tako širokih in enakomernih pobočjih še nisva imela prilike rezati. Vsi rezultati napenjanja, da bi poleg beline sploh kaj videla, so bili le prekomerna slabost...