Prav pestro sva si zastavila vzpon k Veliki Črnelski špici (2332 m) čez Klinkonov žleb, ki naju je vztrajno motril z zemljevidov, kjer se je dalo razbrati, da ima v povprečju 45° (550 m). Prehod nad škrbino pri Vrhu Klinkonovega žlebu (1978 m) nama je drugače dal precej več misliti, saj ga poznava v kopnem in tudi z Jalovca se nama pred dnevi z zalitostjo ni prav pretirano pohvalil. Za spust sva imela označeno prek Meli v Korita (vesine pod severno steno Klinkona), kjer sva 'ugibala', da glede na plastnice poteka smer z vrha Velike Črnelske špice: SV stena, IV+, 800 m ('v resnici' slabih 1000 m).

Po zasneženi cesti (izhodišče je odcep z glavne ceste, 600 m, 8:00) v Možnico, kjer sva nad ravnico izgubila osamljeno smučarsko sled in se za kratko zabubila v goščavi (čistina je na desni strani). Navzgor do zatrepa in v iztek Klinkonovega žlebu (1400 m). Pravi vstop naju je pričakal 100 m višje, kjer se je v desno odprlo ožje nadaljevanje. Lahkotno sva se vzpenjala navzgor, žleb je le malo vijugal, se počasi ožil, opremil z drčo in za vse bolj sumljivim vogalom naju je neusmiljeno pozdravila gladka stena (1700-1750 m). Pod skokom sva bila tako zelo majhna, da skale sploh nisva potipala. Izgledalo je tako nemogoče (vsaj 20 m, malodane navpično, brez uporabne razčlembe), da sva po globoko zajeti sapi navkljub kompletni plezalni opremi brez oklevanja obrnila, sestopila 'drčasti' del in odvijugala nazaj pod steno.

Slabih 400 m nižje nama je padla vsa morala, zato pa sva si nabrala na pretek utrujenosti. Tako sva lenobno skočila le pogledat za prehodi v Korita, kjer naj bi potekal najin spust - za morebitni drugič. Skoraj vodoravno sva pociljala na najbolj izrazito sedlo in se spustila strmo navzdol v Korita. Zatem sva se povlekla še 100 m višje, kjer se grapa razširi, da potipava za morebitnim prehodom, ki vodi k S steni Klinkona. Na levi so se odpirali številni žlebički, čisto levi je bil najbolj širok, a nama je od blizu v spodnjem delu postregel s skokcem, zato sva vstop obvozila po žlebičku na desni, zatem prestopila v srednji žlebiček med njima in se čez ledni odstavek s pomočjo ruševja zvlekla na obsežno vesino.

Lenoba je na mah izpuhtela, motivacija postala vrhunska, odločnost jasna ('ne glede na uro greva do konca'), tako da sem na vse mile jere priganjal izčrpano telo navzgor in vztrajno vzpodbujal 'neumorno zasledovalko'. Tu in tam je šlo prav lagodno pikaje, večinoma se je pa zoprno prediralo in celo mlelo pod nogami. Na škrbino Klinkona sem posekal kar direktno po ozkem žlebu, nad njo sva celo iz prve ulovila zelo zavit in na najino veselje za silo zalit prehod čez pečine (po gredini desno za rob in ostro levo po polici, kjer se svet za robom nekoliko odpre), ter višje prek 'zadnjega' grebenskega robu končno stopila na od jutra obljubljeno sonce. Kako nama je prijalo in kako prijetno bi bilo posedeti, a nama nisem privoščil več od trenutka. Dolga prečnica do škrbine med Veliko in Malo ČŠ mi je popila še zadnje atome, vršne vesine sem se tako lotil kar naravnost navzgor in sem jo zgazil tudi na prazno baterijo.

Pri spustu s ČŠ (16:15) nisva preveč kvačkala. Najlažji prehod je gotovo lok v desno (od zgoraj), a nisva imela časa za iskanje, tako da sva se pod vršnimi zavoji kar malce na silo zbasala skozi kratko vmesno ožino. V spodnjem delu vesine je prijetno smuko in globoko tišino na lepem prekinil krik. M je odletela, se ustavila na eni smuči, druga pa je žalostno zabingljala - zlomljena os okovja (Diamir 1)...

Krasno, torej turna oprema niti za 'Barbike' ni primerna (za ploden uvod je že zjutraj nad krpljico zlomila 'navadno pohodno' palico - konico sva obrnila okoli in jo zarinila v cev, začuda je zdržalo) in obetal se nama je res dooolg večer. M je prestopila v dereze, mi obtežila nahrbtnik z vso kramo in obdržala le smuči. Za prečenjem pod MČŠ je sledil daleč najtežji del spusta, zelo zelo izpostavljen prehod v škrbino Klinkona. Pravzaprav mi je šlo kombiniranje prehodov začuda prav enostavno, le dve ozki mesti sem zaradi spihanosti odštamfal/oddrsnil po skalah. Pod škrbino je zbranost na prostranih vesinah za kratko popustila, a le do spodnjega prehoda, kjer sem žlebičke povsem na desni strani uspel smučljivo vdeti v Korita. Tu sva malce presenečeno padla na sveže sledi, ki so nama prijazno pokazale še drugi (lažji) prehod v Možnico, kjer mi je pozornost dokončno popustila, tako da me je udarila vsa teža pujsa, ki mi je jezdil na ramah. Nižje sem na ravnici počakal utrujenega pešaka, ji odvzel še smuči in se ves ubog v temi spuščal/tipal navzdol. Na izhodišču (19:00) sem bil tako izžet, da sem le nemočno klecal naokoli. Eden fizično najhujših, če ne celo najhujši dan v življenju, a tudi eden najlepših in najbogatejših. Hvala.