Turo na Jalovško škrbino je opisal Jenčič (TS vodnik), spust z vrha Šit (2308 m) po južnih vesinah naju je vabil s spiska alpinističnih spustov (III, 350 m) in sva se šla na veliko sončit in uživat v konec, ki ga pozimi še nisva skusila...

'Osamljena' smučina naju je od konca ceste v nasprotju z vodničkom potegnila v desno, stran od markacij. "Mojster, ta že ve", sva si mislila, in sva ji vdano sledila ob izrazitem grabnu, a se je kmalu vse bolj turno neugodno začela zaganjati navzgor. "Res pravi mojster", sva priznala, midva sva jo zmogla z enim zdrsom, s padci, z večkratnim štamfanjem, vlečenjem in preboji čez goščavo ter ji sledila nekako do razcepa markiranih poti, kjer je odvijala proč od najine smeri. Tako sva čez šavje na silo prečila daleč desno v Veliko Dnino in se direktno navzgor vzpenjala proti vršni strmini Šit. (V desno se odpira zapeljiva vesina/prehod tudi na vrh Travnika, ki pogledu ponuja odlično smuko.)

Naskočila sva na videz najvišjo vesino, ki je mestoma dosegla/presegla 45°, zgoraj sva se v strmini res težaško namlela v globoko predirajočem snegu in na ostrih grebenskih špičkah začudeno pogledala naokoli v spoznanju, da sva le na V predvrhu Šit (2262 m?). Greben Šit v kopnem poznava skoraj do obisti in o kakem lahkem zimskem prečenju do le lučaj višjega vrha ni govora. Po strmini sva z vse večjim užitkom odsmučala navzdol (ocenila bi vsaj s III+, 150 m) in se zaprašila proti glavnemu vrhu (čisto leva vesina), kjer je bilo manj strmo in tudi mlelo se ni tako hudo. Smuka z vrha Šit je bila prav tako dobra, pod strmino pa po prostranih pobočjih na predelanem/trdem snegu z vršnim napihancem vse do gozdne meje mestoma naravnost uživaška.

Tu sva nadaljevala po čistinah navzdol, kjer/dokler se je pač odpiralo, zatem sva za kratko prečila prek goščave desno in po bolj redkem gozdu dosegla jutranje sledi, ki so naju ugodno pripeljale navzdol. Zelo lahkotna, sončna, srce vriskajoča tura!