je bila dolgo najina želja le na zemljevidu, saj nikoli ni bilo pravih snežnih razmer, da bi sploh poskusila. Vrh Jalovca je le malokrat smučljiv, sam Loški žleb do Dolgih prodov sva že presmučala pred leti, zdaj pa lahko zapiševa, da bi bil spust s samega vrha vse do Koritnice v primeru res dobre zalitosti povsem mogoč. Ne samo to, več kot 1500 m zahtevnega spusta bo (ko bo) karseda imeniten podvig...

Vstop v steno je bil, ko sva končno le uspela pogledati okoli vogala, na najino globoko hvaležnost zalit. Nasploh so se nama prehodi res srečno odpirali, vedno tik pred nosom in prav nikoli naju niso preslepili. V kotu pod steno sva tako po zasneženi gredini prečila v desno čez vstopni skok, kjer se je levo navzgor odprl ozek žleb, ki je obetal nadaljevanje, a nama je veselje prehitro pokvarila ogromna zagozda (visoka malodane 10 m). Čez ta nemogoč previs in zlizano skalo se za živo glavo ne bi mogla spraviti čez, če ji ne bi na levi tičala bela lisa. Smuči sva odložila v lopo pod previsom, praskala po čisto gladki skali, zasadila cepine v krhko strukturo snega, ki je navkljub najinemu uničevanju celo začuda zdržala, in se kot dva črva počasi povlekla čez. Višje je ozek žleb v skoku, ki sva ga obvozila po zelo strmem in sumljivo puhastem prehodu na levi, izstopil na plano in se prelevil v nekakšno široko grapo (na levi strani gmote Velikega turna, 1998 m)(V ozebniku, na desni strani turna, poteka markirana pot).

Grapa je bila resnično nekoliko čudna, saj se je v njej kmalu izoblikovala druga, manjša grapa, ki naju je močno vijugoma na slepo peljala navzgor (obvoz skoka je mogoč na obeh straneh) vse do stene, kjer se v levo šele odpre žleb, ki je nekakšen iztek Loškega žlebu. Naravnost navzgor sva povlekla na Jezerca, s tem da sva izstopila po stranskem, desnem kraku, saj naju je kopen skok v žlebu tik pod vrhom nepričakovano odbil.

Na hitro sva skočila na vrh in še hitreje odbrzela navzdol, da bi ujela nekaj časa, ki bi nama omogočil dodaten pregled vstopnega dela. A prav kmalu sva se izgubila/zaplezala v zelo strmem gozdu, se naporno vračala nazaj in po 'večerni pameti' sestopila po že znanem. Izstop iz stene sva presmučala še v svetlobi, cesto pa v temi. Čudovito, a presneto naporno!