Po kratkem ogrevanju z Zasipske planine je sledila takojšnja vertikala, s katero nama je postregla grapa Dolgi plazi, ki se odpre v steni Brd tik levo od markirane poti na Lipanska vrata. Nad vstopno ožino se je grapa za slab lučaj (10 m) postavila skoraj povsem pokonci, a je bila tako čudovito zalita s trdim snegom, da je bilo pikanje naravnost uživaško. V kopnem je ta skok v 'davnem' spominu popredalčkan kot naravnost oduren...

Na Brda sva zastavila v okviru markirane poti (smučarska smer Zimski vihar, V-), za spust sva imela v mislih lovski prehod ob steni Debele peči (smučarska smer Grapa ob Trapezu, IV), ki sva ga v kopnem tudi že skusila. Po res prijetni vstopni grapi (stik z markirano potjo) sva na razpotju zacincala in pravilno nadaljevala daleč levo navzgor (vseskozi pod steno, vse bolj strma vesina/rampa) dokler se v desno ni odprl prehod na zelo izpostavljeno in dolgo gredino (1650 m). Več ali manj sva prek nekaj robov prečila v ravni liniji, dokler naju v škrbinici pod resnično markantnim pomolom končno ni obsijalo toplo sonce. Iz čistega veselja sva mu nagajivo skočila na teme (1718 m) in uživala v resnični pravljici, ki se naju je iz Krme vseskozi trdno oklepala. Razgledi na drugo stran (žlebovi in rebra Rjavine) so bili vseskozi naravnost božanski, odmaknjenost pa absolutna, če odštejeva sledi gamsov, ki sva jih srečavala skoraj na vsakem koraku in so nama tudi lajšali orientacijo.

Iz škrbinice sva nadaljevala poševno strmo navzgor in okoli roba stene, kjer se je teren odprl in naju privedel na greben levo od Lipanskih vrat. A poglej si ga zlomka, v trenutku ko sva bila na drugi strani, je bilo čarobne pravljice nemudoma konec. Prav vsa čarovnija je izginila, tako da sva kar najhitreje odbrzela z vrha na drugo stran proti Debeli peči in iz (prve) škrbine zasmučala na pravljično stran, ki pa se žal ni več v celoti vrnila!

V grapi naju je kmalu presenetil skok (v kopnem gre prehod na levi), ki sva se mu prav počasi in nadvse sumničavo približala, a se je izkazal le za nekaj metrsko oviro, ki sva jo brez težav obdelala peš. Naslednji skok je bil dovolj zalit, da se ga je dalo speljati cik-cak, spodnjega skoka pa sploh ni bilo, ker se nama je prav imenitno skril pod snegom. Tu se začnejo tudi orientacijske težave, saj je potrebno zadeti prečnico, ki vodi pod celotno steno Debele peči. Po prečenju prvega robu (zadela sva ga 'iz druge') sva za kratko zasmučala v grapo med Trapezom in Debelo pečjo, zatem pa prek treh zaporednih robov dosegla snežišče pod 'zadnjim' koncem Debele peči. Najbolj smotan je bil 'največji' rob, a ne zaradi težavnosti: potrebno se je bilo pošteno namučiti navzgor, da sva mu stopila na teme (v južnem snegu se je ugrezalo tudi čez pas, 30 m). Po širokem pobočju sva zasmučala v graben in ob njem po zmerni goščavi v Krmo privozila v 'ročnem cik-caku'.

Kot 'zanimivost': pred koncem ture mi je na lepem počilo v pancarju (Lowa Struktura) in opcija ski ni več delovala. Pri avtu sem ugotovil, da je izpadel net (tudi ostali trije so bili povsem razmajani - nič čudnega, da je bil pancar vse bolj mehak), ki v prepogibu drži čevelj. V ProMontani so že spet strokovno ugotovili, da sem edini, ki se mu je to primerilo - rezervnih delov seveda nimajo! Stvar so mi brez problema uredili v servisu/prodajalni Dedra v Kranju...