V soboto so nama dvakrat pokazali preostre zobe in ob drugem renčanju sva odstopila od velikopoteznega načrta (skoraj ne upava izdati, da sva se videla malodane na samem vrhu Špika), ki se nama je časovno in težavno povsem podrl na tistem delu, ki ga nisva poznala, do 'terra cognita' naju je na koncu ločilo sto metrov...

Rušev graben ima spodaj neprehoden skok, kjer je tokrat tudi zelo glasno bučalo. Na levi sva z zamudo zaradi 'ubijalskega udiranja' mukoma našla strm gozdni prehod ter zatem neznansko dolgo in naporno nadaljevala po slemenu nad globokim grabnom. Ko sva se končno le spustila vanj, se je najino nikakršno razpoloženje v hipu obrnilo in sva se že videla 'vsepovsod', saj so bile razmere za vzpon naravnost idealne. Za robom/ovinkom se glavni krak Ruševega grabna usmeri med Rušico in Vrhom nad Rudo in ko se je postrmil ter povsem ukalupil v steno, sva se nejeverno bližala nepričakovanemu skoku, ki ni imel obvoza (1800+ m). Bolj zaradi lepšega sva ga tudi malo potipala, zatem pa zaradi prepozne ure in še kakšnega morebitnega dodatnega presenečenja obrnila. Odsmučala sva po (nedvomno prvenstveni ;-) smeri vzpona in začuda je bil spust malodane vsepovsod prav lušten...