TS iz zatrepa pod Plazjanskimi lopami je opisan v vodničku (Jenčič) in cesta do zapornice (Na Skali, slabih 1000 m) je očitno pozimi res vzorno plužena, tudi smučina iz prejšnjega tedna je bila potegnjena. Pred odhodom je začelo mesti in ker naju je v steni med močnim sneženjem že pičila plazna kača, sva vdano čakala in cincala o spremembi plana. A je kmalu le še 'snežinkalo' in sva jo urezala po zasneženi smučini, se malček lovila (neprestano gor-dol) do Dola pod plazmi, višje pa nadaljevala po še 'deviškem' svetu v Ravni dol, ki je dobesedno raven kot miza.

Na 1600 m se strmina šele začne, prav tedaj je res močno počilo in kar dolgo je strašljivo grmelo po stenah nekje iz smeri grebena med Velikim Špičjem in Plaskim Voglom na najini desni strani, dokler se trušč plazu ni umiril. Zaradi goste megle nisva videla prav nič, kar je občutek ogroženosti samo povečalo in sva cilj v hipu prenesla na varni Plaski Vršac (1868 m). Pri vzponu sva se držala leve strani (v smeri sedla Griva, 1804 m), se v megli medsebojno 'iskala' z glasovi in vzpela do skal pod grebenom, kjer sva na lepem odkrila prečudoviti, neponovljivi šestkratni odmev! Tega čuda se kar nisva mogla naveličati in sva se pošteno naigrala, dokler naju ob hipni razjasnitvi ni preplavila čista groza: nahajala sva se tik pod centralno steno Velikega špičja, levo od najvišjega stebra, nekje na 1800 m.

Urno sva se popokala stran v smeri Grive, potem pa na manj izrazitem in relativno varnem robu sredi snežišča (tudi zaradi sumljive klože v smeri Grive) spremenila smer in se vzpenjala navzgor po snežišču do samega zatrepa (2000+ m), kjer sva si v varnem zavetju skal poiskala zatočišče. Pokukala sva v grapo, ki je iz zatrepa vodila visoko v steno, jo potipala (dobre razmere) in prav tedaj se je spet močneje usulo z neba. Nekdo se je v megli z nama očitno igral pravcate slepe miši in sva mu dala 10 min, da preneha. Potem sva mu 'milostno' dodelila še 5 min, a ni prenehal in sva se počasi pripravila za smuko. Ravno ko sva odrinila, je sneženje nemudoma ponehalo! Vdano sva počakala nekaj sekund, zadovoljno ugotovila, da se še ni usulo in skočila nazaj v dereze, pograbila cepine in sva jo ucvrla po grapi navzgor.

Iz zaključka grape se je glavni (močno zožen) krak nadaljeval naravnost/desno navzgor, kjer pa so se težji skoki kar vrstili. V levo naju je povabila rampa (smučarska smer se imenuje Skrita diagonala, V+, in poteka 'tam nekje' v okviru Tumove smeri - hmmm, opis smeri sem ravnokar opazil v Strmih smučinah...), ki se je šele za vogalom izkazala za širšo in bolj zalito, zato pa tudi bolj strmo nadaljevanje (kmalu naraste na 50° in višje tudi krepko? več). Iz votlinice na desni sva se po snegu dvignila do skrotja, kjer je med skalami vodil le še plitek žlebiček, ki pa je bil na najino žalost le dodobra poprhan in kjer si kljub temeljitemu iskanju razen 'štanta' nisva uspela pripraviti nobenega dodatnega varovanja. Po 20 m vrvi sem tako tik pod robom (kjer bi se morda videlo nadaljevanje, nekje 2150+ m) v strmem skrotju 'moral' zabremzati in obrniti. Vrnila sva se nazaj do baze (vmes sva kratek lučaj pod razcepom grape opazovala zalit žleb, ki je tudi vodil v pravi smeri, a nama je celodnevno igranje z vremenom žal vzelo že preveč časa) in po 'pršičku' na trdi podlagi lahkotno odsmučala v Ravni dol, kjer so naju kmalu napadle gromozansko težke cokle, ki se jih navkljub maži nisva uspela zares iznebiti...

Vseeno prav luštna tura ;-)