Popoldne sva šibala proti Velikemu vrhu in v škrbini (kamor pripelje markirana pot) dvoglavega Toplarja (2000 m) opremljena z različnimi zobmi skočila na drugo stran v Tihotapsko grapo. Sam sem poskusil na smučeh (ocena težav: IV), a sem na skoraj kopni ožini (100 m pod grebenom, dalo bi se 'poštamfati' po skalah) po hitrem razmisleku dokončno zabremzal (zares znervirala me je snežna podlaga, ki je bila neverjetno zglajena, tako da pri bočnem drsenju 'v neznano' ni bilo zanesljive opore - po drugi strani so robniki v skokih/zavojih začuda prav lepo prijeli).

Peš sva nadaljevala še dobrih 100 m, dokler se grapa ni zaključila v kar solidnem skoku. Malce sva se čudila, obrnila in lučaj višje presenečeno ugledalo izpostavljeno prečnico, kjer so bili vidni odtisi smuči. Prečila sva desno (gledano od spodaj) v škrbinico nad izrazitim stolpom in prestopila v široko grapo, ki naju je brez težav pripeljala na lahko snežišče pod steno Velikega vrha. Ker sva imela od sonca postavljeno časovno zaporo, sva na hitro obrnila, šibala nazaj na greben in v poslavljajočem dnevu odsmučala nazaj na izhodišče.

Zgornji del Tihotapske grape (200 m) v dobrih razmerah ni posebno zahteven (40-45°), prečnica je kar izpostavljena, spodnji del je pa bistveno lažji (150 m). Luštna, malček zapletena zadevica!