Kar konkretnega, previsnega skoka sem se lotil v kotu na desni strani. Z derezami sem bolj jalovo praskal po skali, zato pa toliko bolj zanesljivo gvozdil s hrbtom in kot gosenica počasi lezel navzgor, dokler se s pomočjo manjšega oprimka na zagozdeni skali z očmi nisem dvignil nad skok. Z olajšanjem sem okla cepinov zabil v ozek pas trdega snega na levi strani in se nekako zvito le potegnil čez previs. Takih akrobacij pozimi še nisva lezla, v kopnem bi podobni prisodil najino subjektivno 'dobro štirico', ki sva jo deklarirala za najino mejno oceno težav. V naslednje slabe pol ure nama je po številnih mukah le uspelo najti smer, da sem za sabo uspel potegniti še nahrbtnik, ki je bil opremljen s smučmi. Sicer sva se nabrala 'herojskih' zgodb, kako je težaško vleči 'pujsa' za sabo, če ima pa ta nestvor pripete še smuči, je stvar očitno skoraj nemogoča. Ravno sva se pripravljala na naslednjo tlako, ko me je iz votline pod previsom Kladivo dobesedno udarilo po buči: "Zlomila se mi je dereza!"...

V SZ grapo Kladiva, 'grande course' Karavank, naju je spet zvlekel Klinar (kakopak: 55*K). Med tednom sva si steno s profila ogledala s Košutice, potem nama pa ni dala miru, tako da sva jo sklenila zasnubiti z vsem razpoložljivim arzenalom. Najvišja stena Karavank je visoka 1000 m, če ji zraven radodarno prištejemo še 400 m visok skrotast podstavek. Vodniček napoveduje težave v zgornjem delu (IV, če snežne razmere niso idealne), v spodnjem pa omenja izpostavljeno lovsko pot, ki pa je pozimi globoko pod snegom.

Za tablo 'Zvrhnji kot' se pri Malejevi žagi v levo usmeri stranska cesta, ki je bila začuda plužena in sva jo uporabila do prvega okljuka. Tik pod njim sva bolj po 'zegnu' našla začetek luštne potke v Hajnževem grabnu, kamor naju je povabila smučina. Po pestrem sprehodu ob potočku sva se pod steno Kladiva usmerila v najbolj izrazito, 'ta srednjo' grapo (1100 m), ki je vodila do nezgrešljivega snežišča vrh skrotastega podstavka (1500 m). V grapi sta se videla dva skoka, ki sva ju od daleč kar mimogrede odmahnila z rokami. Najprej sva jih nameravala obvoziti na desni strani, kjer pa sva se znašla v labirintu ostrih robov in žlebov. Tako sva prvi skok zlezla v kotu, kjer je bilo med skalami ravno dovolj trdega snega, da so okli cepinov krasno prijeli, zato pa sva se toliko bolj namučila z dviganjem nahrbtnikov. Drugi skok je bil pa večjega kalibra. Za začetek sva se namučila, da sva zlezla v pravcato votlino pod previsom, kjer sva si postavila nepričakovano 'bazo'...

...tura je bila po objavi nepopravljivega zloma v trenutku končana (1200 m, za ušivih 100 m sva porabila dve uri). Nekaj sem še robantil in cincal, spustil nahrbtnik čez previs in si izprosil malo časa (okvirno sva zastavila na dve uri), da sam pogledam za nadaljnjimi skoki grape. Brez vsakršne obtežitve me je želja kar sama nosila navzgor, do prave stene ovir ni bilo, snežna podlaga pa naravnost idealna za hitro vzpenjanje. V steni se je nad mano v desno odprla rampa, ki se je od blizu udobno poglobila v grapo. Na levem ovinku (1600 m) me je pričakal napovedani skok, ki sem se mu brez problema izmaknil na desni strani. Grapa se nad njim globoko ukalupi in malček višje (1700 m) je pričetek labirinta, za katerega sem imel ustrezno rešitev (odlična karta Sele 1:20.000 s plastnicami na 20 m: vseskozi izberi levo!), zatem (1800 m) naj bi se začeli vrstiti 'neobplezljivi' skokiči (dodatno so odpovedale še baterije v kameri) in le upal sem, da bodo dovolj zasneženi in zmerni. In res sta bila, oba! Prvi je bil nizek (3 m), drugi le malo višji (5+ m) in že sem letel naprej, dokler nisem (1900 m: svet se pahljačasto razširi, stene umaknejo) skozi solze sreče ugledal glave Košutice, kar je pomenilo prosto pot na vrh. Nadaljevanje grape sva imela namreč med tednom s Košutice kot na dlani: ne meneč se za morebitne odcepe več ali manj naravnost navzgor po zasneženem žlebičku, ki je v loku vodil proti levi. Na glavni greben sem skočil kakih 30 m pod vrhom Kladiva in šele vršni gnilec je upočasnil moj zdaj že pošteno utrujeni nalet.

Na vrhu sem takojci obrnil, skočil kar v prvi žlebiček, ki je vodil navzdol, zatem sem izklopil možgane in na lepem sem se znašel nad skokom, ki ga začuda nisem plezal gor grede. Vrnil sem se do prve rampe, prečil v desno in tokrat budno za sledmi več ali manj tekel navzdol (povprečni naklon grape je 40°), 'preskočil' skokiče, ujel časovni limit, Marijana je medtem za silo usposobila derezo, zmrznila pa tudi še ni...

Na pripravni korenini sem se spustil čez previs, spodnji skok sva tudi pospravila in odsmučala v graben. Dan je bil še, zato sva šla pogledat za drugimi prehodi v spodnjem delu stene in res sva ugledala zalito grapo (čisto na desni), ki ni imela skokov, zato pa obvozov nič koliko ;) Nadaljevala sva po smučini, ki je vodila na Hajnževo sedlo (sam TS s sedla v Hajnžev graben ni nič kaj smučarsko posebnega, je pa slikovit!), obrnila pod ostrogo Kofce gore in odpujsala domov...