Dolina Belega potoka in njegovi velikani so nama poleti naklonili izjemne utrinke, tako da naju je z lahkoto zvabila še pozimi. Smučarska tura skozi krnico Belega potoka na Krniško škrbino je opisana v Candolinijevem vodničku, midva sva ji za vrhunec želela pritisniti še pristop na Krniško špico, ki je z 2368 m najvišji vrh nad Belimi vodami.

Vstop je brez okolišanja obupen. Takih 'taborniških' variant sva v najinih 'raziskovanjih' sicer vajena, a med uveljavljenimi turnimi smuki jih je presneto težko najti (pri spustu je ob pomoči obupne snežne podlage Marijana čisto scagala in le s težavo sem jo prepričal, da ni odložila smuči). Gozd je nasploh redek, a veje listavcev so tu izjemno prožne, za nameček je teren za smuči kar siten, saj vseskozi preči pobočja nad Belim potokom, tako da posameznim strmim stopnjam ni moč ubežati. Na srečo naju je prek tega dela vodila osamljena smučina, ki je po prečenju potoka (1300 m) zavila z najine poti in prav tam se teren kot nalašč prijetno turno 'ukalupi'...

Nepozabno, brezčasno doživetje v krnici je bilo prečenje vrhov in škrbin Visoke Bele špice, tokrat sva se za razliko od kopnega nasajanja prek čudovitih in prepadnih vršnih robov čudaških Obrobnih vrhov, Okroglega stolpa, Vzhodnega zvonika, Visoke in Male špice lotila vratolomnih prelomov senc, kjer nama je sonce med škrbinami in vrhovi vseskozi prijazno mežikalo, in če je bilo potrebno, sva topel pomežik poiskala tudi izven idealne smeri, kjer sva se malodane dotaknila vrtoglavo ustromljenih sten Lojtric in Krniške špice.

Pristop na Krniško špico sva opravila v okviru kopne normalke. S škrbine sva se spustila za dober lučaj do vstopa v prvi žleb, ki se požene proti glavnemu grebenu (takoj za njim je še en, nekoliko širši). Žleb je bil splazen, dobro zalit, strmina pa se je mestoma sukala do 45° stopinj. Splezala sva čisto do škrbinice v glavnem grebenu, kjer sva se zadovoljila s pazljivim pogledom na prepadno severno stran, saj nadaljevanja od tam ni. Normalka se 10-20 m pod grebenom usmeri desno na izpostavljeno poličko, ki naju je sprejela z odličnimi snežnimi razmerami. Nad njo sva do zapore za kratko nadaljevala po žlebičku, kjer se je na levi strani (ob grebenu) odprlo spihano skrotje, kjer pa nisva imela nikakršnih težav vse do vrhunca, kjer neobhodno zastane dih...