Pred mesecem se nama je v 'snežnem deževju' Peca prav nemarno izjalovila. In najina sreča, da se je, kajti tokrat se nama je razodela v resnično čarobni luči, ki je drugače gotovo ne bi užila.

Avstrijci cesto iz Železne Kaple očitno 'vedno' plužijo vse do 'cestarske bajte' tik za Mirovno cerkvijo nad gostilno Riepl. Do planine Luža je tako le kratek sprehod, višje bi bilo pa namesto nadaljevanja dolgovezne ceste (kamor naju je zapeljala smučina) bolj pametno upoštevati Klinarjev nasvet (55*Karavanke) in izbrati markirano pot. Nad drevesno mejo sva se v gosti megli dosledno držala smučine dveh 'sobotnikov' in zaman upala, da se bodo oblaki ja držali navodil vremenarjev...

Sam vzpon nama, razen vršne megle, niti ni pustil kakšnih globokih vtisov - da vstopava v pravljico, sva se zavedla šele pri vratih, ki sta jih brezgrajno označevala v stražna stolpa spremenjeni in v sneg okovani smreki. Smuka med tako mogočnimi bitji je bila zatem čisti estetski užitek, h kateremu je nemalo pripomogel tudi prvovrsten pršič, po katerem je tako lahkotno vijugati. Nižje v gozdu se je najbolj pametno povsem predati čutnemu ugodju in brezskrbno smučati, kamor nas vodijo oči, četudi bi nas kdaj za kratko zapeljale v goščavo. Prav nič se ni treba obremenjevati s smerjo pristopa, saj se v vsakem primeru znajdemo na cesti pri planini Zgornja luža, odkoder je smiselno nadaljevati po markirani poti do okljuka (do sem lahko celo privijugamo, če poznamo prehod z 'druge strani koče'), pri katerem zavijemo naravnost navzdol po redkem gozdu, ki nas pripelje na cesto malček nad planino Luža.