Zgrešena tura. Po strmem Jerebikovcu nama je ideja preskočila še za stopnjo navzgor, kar se je zaradi prestrmega vzpona izkazalo za odločno pretiravanje. Muka je pravzaprav sledila že takoj na začetku, ko sva se po nepregledni goščavi od parkirišča pod Eriko prebijala na začetek lovske poti na gozdni cesti ob Rogarjevem grabnu, kjer naju je za prijeten konec presenetila večja atomska bomba (na Manjco se je otresla smreka) in naporen peš preboj čez zaključno strmino pod cesto. V kopnem sicer celo poznava primerno vlako, a je nisva uspela izslediti ne gor ne dol. Na začetku potke naju je zatem zapustila še sreča, saj sva poznavalsko (in pravilno) lovila potko po strmem in gostem gozdnem grebenu, namesto da bi pokukala desno čez rob. Nad prvo smotano stopnjo sva napako sicer popravila, a so teren, razmere in drevesa napredovanje vseeno močno otežili. Nad tem izrazitim robom sva nadaljevala naravnost navzgor skozi naslednjo gosto stopnjo in zaradi pozne ure zaključila z vzponom na čistini (izravnava) nekje na 1500 m vsaj dobro uro pod vrhom. Navzdol je šlo potem prav luštno in lahkotno, le sam zaključek je bil zaradi napačne odločitve spet ubijajoč...