Pomladi sva zapisala, da ob veliki pošiljki snega ne cincava več z izbiro ture. V sredo sva bila toliko 'zgodnja', da je bila špura potegnjena, ni pa vodila na sam Srednji vrh (1853 m), kamor sva brez razmišljanja potegnila. Spust z vrha direktno v smeri planine je ob redkih smrekah in globokem pršiču res čudovita poezija, ki se je ne naveličaš. Pod planino sva za spremembo nadaljevala po grabnu desno od poti (umik goščavi), kjer naju je presenetil lušten skok (dobre 3 m) z mehkim pristankom. Pod njim je bilo nadaljevanje smuka, vseskozi po redkem gozdu, izjemno...

Dan kasneje, ob novi pošiljki pršiča, sva šla neustrašni Pikici (v resnici je to čisto majhen, nebogljen bordarček) pokazat, kako luštno se je spuščati v globokem objemu pršiča. Gor grede sem ji znosil vso opremo (bord, pancarji,... "Vse tanarbolš!"), da se ob drobencljanju za nama ni preveč pogrezala. A navkljub temu, da ima najin bordarček celo odličje z 'boardercrossa' (slovenski pokal), se je pri spustu le na veliko (p)obiral in pridušal: da ima 'racerja', da je strmo in gosto, da bord ni za take hece, da se ne more pobrati, da mu ne gre prav dobro od nog in je v končnem neustrašno objel in padel pod vsako smreko, ki se mu je postavila na pot... ;)

Zaradi nejasnosti s smerjo turnega smuka dodajava, da vzpon poteka vseskozi po markirani (dobro označeni, mimo spodnje postaje žičnice) poti iz Mač na planino Dolga njiva, odkoder si poljubno izberemo vršno nadaljevanje. Še najin opis najugodnejše variante spusta, ki se drži okvira pristopne smeri:
S Srednjega vrha prečimo Z preko plitve grape in potem naravnost navzdol (JZ) med redkimi smrekami do koče na planini. Nadaljujemo do grabna in po njem (J), dokler se v levo gozd ne razredči. Levo v gozd, navzdol do prečne poti in desno za markacijami na greben Kozjek - Lanež. Čezenj in naravnost navzdol (JZ) po redkem gozdu (vmes sekamo markacije, spodaj poseka) do kratke izravnave. Desno do stika z markacijami in ob njih do ceste, ki vodi v Mače.