Pri nadvse lahkotnem vzpenjanju po 'avtocestni' gazi sva V Klinu mimogrede občudovala v nahrbtniku sestopajoče smuči in nad Pastirci še dve kitari, tako da sva bila kar v resnih dvomih, če imava vso ustrezno opremo sploh s seboj...

Na prečki do Z stene Planjave naju je mrzel veter tako prepihal, da sva opravila temeljito ogrevanje premraženih prstov, preden sva se zagnala v zalito (tako je bila 'oglaševana' na spletu) Wisiakovo grapo, ki sva jo poleti že 'plezala' z levim vstopom (I). Težji (a presenetljivo lahak) del grape je sam vstop, ki je precej ozek, visok nekje 50 m in je bil res vzorno zasnežen, le čez nekaj stopničk sva višje dvignila noge. Zato pa je vseskozi sneg 'orkansko' nosilo navzdol, z njim pa nekaj trdih kosov, ki so pripravno tarčo tudi uspešno zadeli.

Nad vstopom, kjer se svet močno razširi, sva premražena in zamedena ogrevanje gladko ponovila. V nadaljevanju posebne strmine ni, saj grapa 45° ne doseže več. Nasploh je vzpon do Sukalnika čudovito opravilo, kjer se vse bolj bogati razgledi ponujajo z vsakim dvignjenim metrom. Na Sukalniku naju je namesto vetra pričakala le sapica in pa čudovito zalite Planjavske zelenice, kjer sem kar preostro zarobantil, da sem smuči odložil pod steno.

Najbolj smotan del vzpona je dolgo in 'ubijajoče' prečenje v desno, ki sva se mu midva takoj za prvim 'robčkom' izmaknila po zasneženem prehodu navzgor, kateri naju je višje pripeljal nazaj do stika s stopinjami in na sedlo dvoglave Planjave. Po vršnem 'ohhhhinsplohhh' sva se zakadila navzdol, 'preskočila' stopničke, kjer sem skočil v smuči, oddelal tlako 'netakozoprne' klože, užil pestre in presneto naporne akrobacije 'gozdnosnežne' trdote ter v zaključnem šusu po pomrznjeni cesti z Jermance priletel na izhodišče.

'Tomideli!' In lepo prosiva, midva bi še!