V soboto sva po večinoma samotnih, na nepredstavljivo debelo zamedenih potkah Šmarjetne in Jošta (ki so kar najbolj luštne za vožnjo s kolesom) v snežnem metežu štiri ure brodila naokoli in ugotavljala, kako bi se sprehoda lahko brez težav lotila s turno opremo.

Odjuga nas je v nedeljo pognala na Pokljuko. Poteptano je bilo do vrha smučišča, kjer smo z veseljem nadaljevali po rovu, ki so ga pred nami rili neumorni deskarji. Nekje na polovici do Zlatih vod smo jih zamenjali v vodstvu in skopali (sneg se je mlel tudi do popka in čez) nadaljevanje do izravnave, kjer sem neutrudne rovokopače zapustil in 'odbrzel' na smučeh. Na Plesišču (tam sta s kidanjem zaključili punci) se mi je pridružil 'zamudnik', s katerim sva se družno vzpela čez močno spihano vršno pobočje.

Glavo Viševnika sem imel celo povsem zase, tako da so bili občutki na še 'deviškem' vrhuncu dobesedno izjemni. Smučanju po vršni kloži je sledilo uživaško 'plavanje' po mestoma globoki mehkobi (resda nekoliko težkega) pršiča...