Čez Lašte, Brda in Špičje.

Gladki in Debeli lašt (Tuma: ime po izrazitih skalnatih ploščah) ležita južno nad globoko konto Za dolino (najnižja točka 1973 m) pod veznim grebenom Vogel - Špičje. Laštov sva se dosedaj le dotaknila na manj izraziti koti 2069 (tudi 2050) m, ki je verjetno le po pomoti zašla na zemljevide kot vrh Debelega lašta (nasprotno kažejo Državne topografske karte). Zahodno od te kote sta neprimerno bolj izrazita vrhova 2098 in 2100 m, za kateri drživa imeni Debeli in Gladki lašt.

Sam. Za Črnim jezerom sem nadaljeval po Lopučniški dolini, odvil od markacij in sledil bližnjici, ki naj bi me pripeljala na planino Lopučnico. Nekaj časa sem navdušeno sledil potki, ki se je na obsežnih škrapljah izgubila in me nemočnega prepustila goščavi ruševja, kjer sem kmalu izgubil duševni mir. Od planine sem sledil markacijam in na mestu, kjer le te zavijejo ven iz doline v smeri Velikih vrat, sem nadaljeval naravnost naprej, kjer sem kmalu trčil na rušnato pregrado. Izmikal sem se v zavitih čistinah in se na lepem znašel ob možicu, ki so mu sledili novi možici z vse manj goščave. Nadaljeval sem pod steno (navpičen/previsen prelom Gladkega lašta), dokler se v njej ni odprla vabljiva travnata polica z gamsico, kamor pa možici niso zavili.

V hipu so bile muke ruševja in naporov pozabljene. Vstopnico sem torej plačal, bila je sprejeta in brez sence dvoma sem vedel, da me do večera čakajo čarobni trenutki. Travnata lašta me je takoj premamila, za prvim robom se je hodna polica sicer zaključila, a se je navzgor odprl prehod na zgornji plato, od koder je na najvišjo glavo Gladkega lašta vodilo več lažjih možnosti. Z vrha sem na levi poiskal ustrezen sestop in nadaljevanje na vrh Debelega lašta, ki je bilo ob neogibnem 'kraškem' vijuganju lahko prehodno. Z Debelega lašta sem nadaljeval v isti smeri in prek kote 2069 m dosegel vznožje Brd.

Brda so razločen, stranski greben, ki se z izrazite glave (2169 m) prek travnatega vrha (2296 m) glavnemu grebenu priključi na manjši grbi (2331 m) JZ od najvišje točke Velikega špičja. Na južnem vrhu sva že bila, grebena, kamor me je vleklo, pa še nisva prečila. S travnatega sedelčka za prvim vrhom sem po lahkih travah dosegel srednji vrh, kjer sem se ob pogledu na res oster (in še bolj slikovit) 'mostiček', ki Brda spaja z glavnim grebenom, že ogledoval za prehodi na levi in desni strani. Povsem odveč! Od blizu se je izkazalo, da je prehod preko izpostavljenega, a udobnega mostu prav lahak. Za njim sem tudi nadaljeval prav po/ob robu, kjer me je prek nizkega pragu popeljal kratek kaminček. Na glavnem grebenu sem bil pa že 'ta domač': do vrha Velikega špičja sta sledili še dve kratki, nekoliko težji mesti (do II, izpostavljeno), več manj izrazitih grb in še več čudovitih lokalcev. V res slikovitem, vremensko pogojenem barvnem okolju sem z markacijami prečil greben Špičja in se pred mrazom zabubil v zimski koči na Prehodavcih...

Na vzhodnem grebenu.

Zjutraj je bilo presneto mrzlo, tako zelo, da mi spremenjena slika Kanjavca sploh ni prilezla skozi zamrznjene misli. V načrtu sem imel, da bi z Vršaca poiskal prehode na vrh Kanjavca, a mi je zvečer obilen poprh idejo nemudoma izbil iz glave. Tako temeljito, da se je zjutraj šele na zadnjem razcepu pod Hribaricami spet zbistrila. Vedel sem, kaj mi je storiti, a se mi ob pogledu na zoblačitev kar ni ljubilo vračati. Tura je bila tako žal končana, še predno se je začela...

Na Zelnaricah se je zatem res povsem razjasnilo in pod zimsko modrino neba sem se lotil nedeljskega posladka, ki me je že dolgo begal: vezni greben med Tičaricama, ki je bil v ('davnem') spominu z obeh vrhov presneto oster. Sestop z Velike je bil res vrtoglavo zračen, a prav lahak, tako da je šlo mestoma kar po 'ta gvišni' nogi (podrtemu in preostremu delu tik nad škrbino sem se izmaknil levo po travah). Greben na Malo je bil nekaj manj zračen (v spodnjem delu manjše okno s tremi oboki), na zaključni žagi sem pa za kratko otipal tudi dvojko.