Z Luknje prek planine Zajavor okoli Pihavca na Kriške pode. Mimo Glave na streho Planje in čez vrh nazaj na pode.

Sam. Trentarski del ture sem zastavil za rogatimi prebivalci, ki jim namesto pastirjev in lovcev sedaj sledimo gorski 'romantiki'. Dvakrat sva že obkoljevala Pihavec (in obakrat naju je trentarski velikan predčasno premamil na vrh), a sem se spet kot po pravilu lovil okoli planine Zajavor. Potka se pred gozdom izgubi (nadaljevanje je vedno potrebno iskati spodaj), nad planino (v desno navzgor lahko tu in tam za kratko sledimo potki) sem pa tokrat zastavil močno levo in se krepko uštel na strmih, travnatih prehodih. Nasploh se lahko planini izmaknemo, če nekoliko nad gozdom prečimo po travnatih policah med prepadnim pečevjem.

Na zadnjem robu (Vrh Osojne krnice, 1957 m) med Sončno in Osojno (soncu se skriva pod Šplevto, Pihavcem in njegovim zahodnim razom) krnico sem užil skrajno nepričakovano srečanje z Avčinovim dolgostebelnim (šestopnjaškim) jegličem z ljubko kobulico. Žal sem se ob res imenitnem pogovoru kar prekmalu poslovil! V krnici sem sledil lepo uhojeni potki, ki me je v desno varno pripeljala navzdol na Kriške pode, na monotoni mulatjeri sem se izvirčka prav razveselil in višje z neprikritim občudovanjem motril kar najbolj očarljivo gorsko očesce, Spodnje Kriško jezero.

Od doma sem se usmeril na travnat prehod, ki na levem delu pobočja Planje vodi na njeno streho (prav tam je Avčin sestopal s poslednjim trentarskim lovcem). Čez grušč sem sledil gamsici (skorajda potki), ki me je prek manjšega robu logično privedla do vznožja prehoda. Po na videz najlažjem vbodu sem vse bolj izpostavljeni, travnati laštici sledil v levo in prek strmih trav za kratko dosegel položnejši svet. Gamsica je vodila kar naprej v levo navzgor do na videz najlažjega travnatega prehoda naravnost navzgor, ki sem ga sam zamenjal za čvrste, bele skale na levi strani. Preplezal sem kak prag, premeril strme zaplate in tik na levi vseskozi občudoval ostri mostiček, ki Glavo pod Planjo (2006 m) na samem robu spaja z obsežno Planjino streho. Pogled z mostu (skrajno previdno sem se po njem spustil nekaj korakov navzdol) je pa naravnost strahovito zračen. Še prečka nad mostom in že sem stal na presenetljivo strmem in obsežnem travnatem pobočju, ki so ga prekinjale številne pečine (težavnost prehoda je v okviru močne trentarske dvojke, pri čemer je najbolj zahteven sam vbodni del). Prečil sem v levo na greben, kjer sem bil že domač, pozdravil Planjini glavi (do II), s pogledom pobožal Utrujeni stolp in že sem v sestopu užival ob barvitem poslavljanju podarjenega dneva...

JV greben Razorja. Naprej po grebenih čez Kriški rob, Dovški Gamsovec ter Dolkovi špici v dolino.

Skoraj neposredno nad domom se pne izzivalno strm raz, ki se prek bolj položnega grebena (Vrh Žlebičev) nadaljuje na vrh Razorja. Kar naravnost ga nisem mogel naskočiti, zato sem po pameti nadaljeval desno okoli vogala in poskusil po prvem 'normalnem' vstopu (izrazita, v levo navzgor usmerjena razčlemba).

Spet me je pričakala gamsica, ki je nad vstopom izpostavljeno vodila v levo po zagruščeni polički nad rdečimi previsi in se je na drugem robčku prelomila. Pričakal me je izjemno smotan prestop (zračen, sumljivo podrt, z majhnim stopom in brez konkretnega oprimka), nad katerim sem se na prvem udobnem mestu ovesil z vso plezalno kramo, ki sem jo do sedaj le tovoril naokoli. Naslednjo težavico (navpičen kaminček) sem preplezal kar trikrat, saj se vrv, s katero sem se zavaroval, nikakor ni hotela potegniti navzgor. Tako sem vrv spet prestavil v 'nujno rezervo' in 'v pripravljenosti' ves ljubi dan cingljal naokoli...

Nad kaminom me je ob kotu pričakala še 'položna' stena z majhnimi oprimki in po lažjem svetu sem se prekobalil na greben tik nad prvo, zelo izrazito glavo. Sam greben je tu že precej položen, a ga prekinjajo številni (previsni) pragovi. Prvega sem obvozil na desni in se na greben spet skobacal po slikovitem kaminu (skoraj povsem prilegajoč se stik dveh grebenskih stolpov), kjer sem moral kar popaziti, da nisem zdrknil skozi ozko razpoko. Višje sem se naslednjemu previsnemu skladu izmaknil na desni, naslednjega preplezal, spet naslednjega pa kar lepo obvozil na levi po gamsici, ki me je vodila daleč do zagruščenega žlebu, ki pada s škrbinice. Zadnji prag sem iz škrbine obvozil na desni in višje prav po grebenu dosegel stik z markacijami tik pod vršno glavo Razorja. Tudi na sam vrh sem nadaljeval v isti smeri, zapori sem se umaknil levo, kjer sem se čez kratek previsni vstop potegnil v zagruščen žlebiček in po njem dosegel vrh. Kar 'oreng' tura v resnem ambientu, kjer pa so se mi prehodi na koncu vedno lepo odprli. Mestoma III, krušljivo, izpostavljeno.

Ko sem ravno pričel, sem z vrha tudi nadaljeval kar po grebenih. Na severno stran, mimo Šplevte na Kriški rob, preko Gubnega na Dovški Gamsovec, po grušču na Dolkovo špico in sestop po njenem JV razu, ki je od zgoraj kar nepregleden. Vse to sva odsekoma že prelazila, težave so kratke in povsod do II. stopnje, razen dveh nekoliko težjih odsekov (greben, ki vodi na Kriški rob, je za II; prečenje zelo, zelo tankega stolpa pred Gamsovcem, ki se mu resda lahko umaknemo par lučajev nižje, pa še nekaj težje).

Za dobesedno nepotešene 'gorske gurmane' morda zanimiv podatek, da sem se šele na Gubnem ob pijači mimogrede 'spomnil', da ta dan sploh še nisem nič jedel. Pa nisem bil prav nič lačen! V soboto sem po zajtrku in celodnevnem pohajkovanju pospravil le lahko večerjo, v nedeljo sem pa po prav tako celodnevni turi jedel šele v dolini...