Ob vožnji skozi Dolino sva se v nekem trenutku odločila za izrazit Vanežev rob, ki naju je res dolgo časa vztrajno vabil na grebensko potepanje do Kukove špice. V glavi sva imela meglen spomin iz Našega alpinizma, da kratke težave (okoli štirice) čakajo na vrhu, kjer naj bi bilo precej podrto - prav tak je tudi vizualen vtis, ki ga SZ (Kajzljev) steber Kukove špice podarja naokoli...

Iz Za Aka po PP na izjemno očarljiv Rutarski Vršič (1696 m), odkoder so ob barvni jesenski kulisi naravnost čudoviti razgledi na martuljške divjake. Z Vršiča naju je sledljiva in prijetna potka vodila po grebenu čez Siljev rob (1700+ m, požagano), zatem sva se držala številnih izgubljajočih se stečin na ali tik ob grebenu, ki so naju prek dveh izrazitih in 'neprehudo' poraščenih glav (1827 in 1891 m) Vaneževega robu brez posebnih težav (kratko, navpično skalno/rušnato mesto, II) pripeljali pod vznožje Kukove špice.

Od sedla navzgor se rušnat greben ostro zoži, zatem se otrese zelenja, prijetno otopi in nad 2200 m silovito požene navzgor, kjer prav na vrhu navpičnega dela prek celotne širine izzivajoče straši neobhoden, rdeč previs. Nekaj časa sva lahkotno poplezavala kvišku in se za nadaljnjimi prehodi razgledovala levo/desno, dokler nisva spoznala, da bo potrebno brez ovinkarjenja kar lepo naravnost navzgor po neizrazitem razu stebra.

Pod nezgrešljivim, krajšim, nemarno rdečim in previsnim vogalom (kamin, spodaj klin) sva se navezala in ga brez razmišljanja naskočila, a kako naju je videz grdo prevaral! Namesto na udobni stopnički nad navpičnim podstavkom sem visel vznak, se gvozdil s hrbtom in roko v poklini na levi strani ter poskušal vrh previsa urediti varovanje, kjer sem v drugem poskusu uspel v špranjo zatakniti ušiv klin in se nič kaj lahkotno pregoljufal čez previs (IV+; NA je doma nakazal, da je nekoliko lažji obvoz na levi strani). Sledil je lažji raztežaj, za njim sva tik desno po/ob robu (III-IV) splezala pod silovit in vse bolj zračen vršni zaključek. Do izstopnega kamina sva plezala v levo (čez manjši rob do vpadnice - morda bi bilo na desni, kamor naju je najprej povabil pogled, lažje) in čez previs z dobrimi oprimki (IV-, k) do vznožja odurno podrtega rdečega žlebu (klin), ki se višje prek navpičnega začetka spremeni v kar konkretno previsen in grozljivo rdeč izstopni kamin. Tu naju je skrajno resno zaskrbela pozna ura in le upala sva, da naju nad previsom čaka samo še vršni 'šoder'...

Kamin sva naskočila naravnost navzgor in je bil glede na res strašljiv videz celo prijetno plezljiv (IV, 20- m, 3 k, možnost dodatnega naravnega varovanja), čeprav je kar nekaj skal odletelo v globino, še več sumljivih blokov je pa naravnost vzorno tičalo na svojih mestih. V visokem previsu sem imel karseda zračen občutek, ko sem se gvozdil zdaj levo, zdaj desno in telovadil točno (morda celo zunaj) iznad Marijane. Tik nad previsom je pričakal še lažji nadstavek in že sva letela čez lahke skale na vrh Kukove špice. Za sam vršni del SZ stebra, dobrih 100 m, nekje 2250- do 2350+ m, sva rabila več kot dve uri: 5 raztežajev, IV.

Sonce je ravno še sijalo čez martuljški greben, ko sva se (dobesedno vratolomno) pognala po normalki navzdol in začuda sva bila v slabi uri in pol nazaj na izhodišču, kar nikdar ne bi verjela, če ne bi poskusila. Po res presenetljivo lahkotno tekočem grušču sva bila 'takojci' na lovski potki in 'hip' zatem po drsljivih listih v Vratih (z vrha dobre tričetrt ure), kjer naju je v Martuljku prek dveh štopov in kratkega sprehoda vdano čakajoč pozdravil prevoz do doma...

Ena bolj divjih in slikovitih tur z zelo silovitim zaključkom. Nama se je izredna odmaknjenost Vaneževega robu strašno dopadla, malce tesnobe nama pa tudi ni škodilo - prav nasprotno, sva bila zatem toliko bolj presrečna in lahkotno prosta v tem res čudovitem svetu!