Pod Košuto sva veselo ugotavljala, kako nama pod rito kolo letos mnogo lepše vozi in sva se navkljub nasprotnim zaobljubam izpred leta ponovno zaprašila na planino Korošica, da vidiva, če so klanci še vedno tako nemogoči.

Še vedno so hudi! A nama bistveno bolj prijazni, spust je bil pa presenetljivo prav ljubek. Lani sem tako do planine približno polovico vzpona porival, tokrat je bilo takšne tlake občutno manj od četrtine. Resda pa tekoče vožnje podlaga ne omogoča in sem se trudil po odsekih (težavnost le tu in tam za kratko pade pod V6). Spodaj je cesta izjemno zagruščena, ko zavije v gozd, se kamni sicer precej zredčijo, zato pa strmina močno naraste. Višje (za leso) je zatem vse skupaj še kar normalno, le zadnji klanec je bil tokrat namočen.

Pri spustu pa resnično kar nisva mogla verjeti, kako se nama je lani lahko tako zameril. Vršni del je naravnost čudovit, srednji je prepreden s številnimi koreninami, a tekoče vozen (tu in tam sva le morala sestopiti), nižje sva pa po idilični gozdni potki na ostrih okljukih še vedno večinoma ročno obračala. Je le prestrmo in preozko...