Ko zažarijo macesni, je zagotovo smiselno obiskati Macesnovec, toliko bolj, ker nama je bil predlagan (Tomaž, hvala!): Z zgornjega konca Zasipske planine ('okrogli' vikend) v gozd, kjer sva kmalu ujela staro lovsko pot, ki se je zlagoma in v dolgih ključih vila navzgor. Vse bolj strma in razgledna pot naju je nad skokom pripeljala v Ambrožev žleb, ki v Krmo pada s sedla med Dimniki in Macesnovcem (1773m).

Po prijetno hodni in položni grapi sva nadaljevala do zožitve (1550m, razcep: levo vodi stranski žleb, naravnost navzgor se nadaljuje Ambrožev žleb, desno se usmeri travnata gredina), kjer se je utesnjeni svet počasi postavljal pokonci. Pod prvim navpičnim kaminom sva zabremzala in šla navzdol pogledat še v stranski krak, ki je tudi vse bolj prepadno vodil pod steno Dimnikov. Malček sva čarala in se zaplezala po gladkem in spolzkem žlebu ter zatem poskusila še po stečini med vse bolj navpičnim rušjem. V prepadnem travnato-skalnem prehodu sva obrnila in šla še enkrat pogledat v zožitev Ambroža, kjer sva preplezala kamin in se znašla pred 15m, skoraj navpično in gladko pregrado (Tomaž je šel pomladi, ko je bil skok lepo zalit). Obrnila sva in sklenila pretakniti čudovito travnato gredino z macesni in pomolom, ki naju je že dve uri mamljivo vabila.

Sam prestop iz žlebu je bil malček siten, zatem sva se naslajala med macesni in na lepem radostno stopila na izrazito, z odtisi bogato gamsico. Sledila sva ji na pomol, kjer se je široka gredina za robom takoj prelevila v ozko in izpostavljeno poličko, po kateri je gamsica še vedno vodila. Tu sva zaslutila, da sva na pragu nečesa neizmerno lepega in res sva na gamsicah Macesnovca prejela neprecenljiv, resnično čaroben poklon...

Prek nerodne skale sva smuknila za gamsi, ki so naju nad prepadi varno in slikovito vodili preko celotnega vzhodnega (divje prepadnega) pobočja Macesnovca. Očarana nad gamsico, sva na drugem pomolu v zanosu uzrla silovit pogled proti naslednjemu pomolu. Nad travnatim pobočjem se je bohotila navpična stena s številnimi prevesami in lopami, pod njo se je strmo spuščalo in ožilo s pečinami presekano travnato pobočje v obliki lijaka ter v žlebu prepadno prelomilo navzdol. In gamsica? Ta je vodila tik pod steno, vseskozi navzdol, nad obiljem zraka in naravnost na tretji pomol.

Počasi sva sledila potki, skrajno previdno hodila prek zvijačnih kamničkov, dokler se nisva znašla nad sitno stopničko. Zraka je bilo naravnost ogromno, možnosti varovanja nične, travnate ruše prešibke in, ker sva spodaj slutila lažji prehod, je pogum hitro upadel. Lahkotno sva se vračala nazaj (Kako je navzgor tako prečenje nepredstavljivo lažje!) in po zavitem travnatem žlebu sestopila do mestoma previsnega skoka nekje na višini tretjega pomola. Vrv (30m) sva vrgla okoli trdnega macesna, ki je zrastel prav na samem robu 'prepada', in konca vrvi sta ravno segla do tal. Po spustu sva nekaj časa lomastila po ruševju, dokler nisva tik pod pečinami staknila gamsice, ki naju je med goščavo ruševja in macesja (Kako se znajo zlate iglice na gosto sipati za vsako najmanjšo luknjico!) pripeljala do lijaka in prav preprosto tudi čezenj. Malo sta motila le zagruščenost in dejstvo, da se takoj za robom lij prelomi v žleb in požene v globino...

Na travah pod pomolom sta se gamsici združili in upravičeno sva kar s strahom pogledala čez vrh na drugo stran, kjer se je odprl pogled na položno gozdnato pobočje Trte. A gamsica se je prav na robu izgubila in prepadno gozdno pobočje nad zadnjo skalno ostrogo Macesnovca nama je branilo nadaljevanje. Med viharniki sva ukradla večni trenutek brezskrbnosti in se zatem pošteno razgledala navzdol. Sestopila sva do prvega krajšega pragu in se spustila po vrvi, zatem je čakal še en prepaden prag in nižje sva se radostno že videla v lahkem svetu ob vznožju ostroge. Okoli macesna sva vrgla vrv (ki je spet ravno segla do tal) in na deblu začudeno ugledala tanko žico (verjetno 'stari' lovci). Po spustu naju je pričakala gamsica in že sva prečila gozdna pobočja v smeri vrha Trte, kjer sva imela glede na zemljevid obljubljeno stezico v dolino Krme. Potke v gozdu nisva mogla več slediti (tu in tam sva jo le za kratko ujela) in sicer blag naklon se je v listju izkazal za izjemno sitnega, saj je pri prečenju vseskozi zdrsavalo.

Vzpela sva se na greben med Krmo in Kotom ter sestopila (shojeno) na vrh Trte (1491m, podrt lesen križ), ki sva ga zagotovo določila šele po obilnem posvetu z zemljevidom in okoliškimi vrhovi. Tudi potko v dolino sva staknila, a je bila v odpadlem listju povsem nesledljiva. Navzdol naju je varno vodil teren (Vris poti na zemljevidu Triglav 1:25000 je 'usodno' zamaknjen, sama oblika pa prava!), ki je bil naravnost prijetno hoden, na obeh ključnih mestih (prečnici v levo) sva pa sledljivo potko brez težav ulovila.

Pričujoče vabilo vzemite skrajno previdno in z vsem dolžnim spoštovanjem do divjine nad obljudeno Krmo. Naj ostanejo Gamsice Macesnovca nedotaknjene, kot sva jih imela priliko doživeti midva. Ne postavljajte možicev, ne packajte z rdečilom, ne puščajte prusikov, ne tlačite jih z železjem. Naj se jim ne primeri stihijska usoda PP!