V slovenski gorniški literaturi in na zemljevidih o vrhu Ciuc di Vallisetta ni veliko zapisanega, še tisto kar je, je netočno. Ciuc (2090m) ter njegov predvrh Mucul (2055m) sta zahodna soseda Strme peči. Pristop z juga je opisan v dobrem starem Buscainiju in ta ni prav nič lahak! Svet je tam resnično nepredstavljivo divji, na severni strani toliko bolj - soteska, ki jo vrhovi obrobljajo, pomenljivo nosi ime: Sfonderat (= brez dna), kar kot pribito tudi velja...

Pod južno steno Strme peči sva zapustila markacije (razcep 641 - 621, od Pecola dobro uro) in zložno navzgor prečila obsežna travnata pobočja. Na izraziti rami sva na vznožju pečin našla edine packe in puščico. Glede na slabo sliko v vodniku, ničelno znanje jezika in popolno nezmožnost orientacije v vse bolj divjem ambientu, sva se prehitro usmerila navzgor proti steni, kjer sva le nemočno ugotovila, da je tam prehod preko robu čisto preveč strahovit. Po strmih travah sva sestopila nazaj in se čez rob spustila prav z rame. Za tem sva prečila zelo strma pobočja (trave, gozd), dva, tri manjše žlebove in po izpostavljeni polički kot nalašč dosegla razsežno grapo točno na mestu, ki je edini omogočal 'normalni' prehod.

Na drugi strani sva nadaljevala na isti višini, za naslednjim izrazitim robom prečila še bolj strma pobočja, dokler se nisva znašla na strmi vesini nad ostro in globoko zasekano grapo, ki naju je ločila od krnice Dolinice. Prehoda preko sploh nisva slutila, malce sva bluzila nad 'zrakom' in se spogledovala s silovito poličko, ki sva jo uspela le dobro potipati. Vrnila sva se nekoliko nazaj in se po prehodu usmerila navzgor (vmes sva opazovala skupino gamsov, ki je poskusila s prečenjem po gredinah tik pod steno - klavrno so obračali!) proti steni Strme peči in tik pod prvimi pečinami z neprikritim veseljem uzrla prav enostaven prehod v grapo in preko nje.

Prečila sva še nekaj manjših žlebov in preko tretjega izrazitega robu dosegla vznožje travnate grape, ki pada s sedla med Ciucom in Muculom (od markacij do vznožja sva štrikala debele tri ure - razsežnosti so pač take, da čas med nenehnim iskanjem kar ponikne). Grapa ima spodaj skok, ki sva se mu enostavno ognila levo prek manjšega robu in višje prečila nazaj v vpadnico in naravnost navzgor po travah 'splezala' na greben. Levo sva skočila na bolj zaobljeno Čuklo, zatem na ošpičeni Mucul in vseskozi 'glasno občudovala' strahovite prepade na severni strani. Z Mucula nama je bila zahodna stena Strme peči sploh kot na dlani.

V sestopu sva glede na videno prek drugega robu poskusila za sliko v vodniku. Smer vodi čez škrbinico za izrazitim stolpom, ki je lepo viden z obeh strani, in je 'tehnično' malček lažja (orientacijsko še bolj, saj prehod preko grape kar sama vdene) od najine variante, zato pa nekoliko bolj 'gor-dol'. Nasploh je celoten pristop na Ciuc karseda čudovita in res strogo travnata avantura (podobne še nisva okusila), ki vseskozi poteka v slikovito divjem svetu. Težave se gibljejo v okviru trentarske druge stopnje, poti pa ni prav nobene, tako da je prečenje strmih pobočij precej naporno. Doma sva tako v popolni nevednosti za povratek računala tudi na vzpon po lovskem prehodu prek južne stene ter čez zahodno ramo (Jof di Goliz) na Strmo peč in se za zaključek videla celo na grebenu Zabuša in Curtissonov...