Južna krnica Belega potoka (Circo Sud di Riobianco) je malo poznan svet 'na drugi strani' Visoke Bele špice, tudi v literaturi o njej ni veliko zapisanega (Buscaini je opisal smer pristopa prek krnice na Zgornjo škrbino Belega potoka). Obetali (pridružila se je Pikica) smo si res čudovito, samotno turo, a je čaroben zaključek presegel prav vsa pričakovanja...

Od koče Bruner po Poti Saškega kralja do drugega zelo izrazitega žlebu in po njem navzgor na škrbino Angolo (1730m; zaporo v zgornjem delu obplezamo na levi, II) pod istoimenskim vrhom (1910m). S škrbine po rušnatem grebenu navzgor (stečine) in pod steno levo (krušljiv prestop prek žlebu, 1800m) na izrazito gredino, ki nas varno privede v Južno krnico Belega potoka. V zatrepu nadaljujemo po travah levo do žlebu, ki pada z Zgornje škrbine Belega potoka, in po njem na vrh (zgoraj se zapori umaknemo v levo, II).

Južno krnico Belega potoka zgoraj zapirajo Mala in od povsod izjemno slikovita Visoka Bela špica, njen divje našpičen vzhodni greben (Campanile Est, Torre Rotonda, Cime Marginali) in le malce manj ostro južno nadaljevanje (Pala, Torre - 1971m, Cima Pacifico - 1960m in Angolo).

S škrbine smo po normalki najprej skočili gor-dol na Visoko Belo špico, zatem smo začeli obirati številne vršiče Malih Belih špic. Najvišja točka te enotne gmote je vogelni/severni vrh (Rabeljska Krniška špica, 2239m), kjer se Male Bele špice (Cime Piccole) preimenujejo v Najmanjše Bele špice (Cime Piccolissime). (Markirana in zavarovana je pot od Zgornje škrbine Belega potoka do škrbinice tik za Rabeljsko špico, vendar se vrhovom dosledno umakne.) Po vrsti smo tako obiskali dvojni vrh Male Bele špice (2206m), po lojtri splezali v/iz ostro zasekane škrbine in skočili na Rabeljsko špico, v levo smo splezali na dvojno, pravo 'Škrbinsko iglo' (Ago delle Forcelle, 2200m), prečili neizraziti Testa Rocciosa in zaključili na Najmanjši Beli špici (2210m). Drobna Pikica se je pri plezanju na Visoko BŠ kar poskrila, čez Male BŠ je bila že bolj podjetna, povsem se je pa razživela na Najmanjši BŠ, ki jo je drzno naskočila direktno skozi dimnik...

Sestopati smo začeli v smeri Corsija (Buscaini omenja smer druge stopnje), zgoraj smo levo in desno poiskali lahke prehode do izrazite travnate vesine, kjer smo nižje ujeli lepo vidno potko. Krak v levo verjetno preči v Južno krnico Belega potoka, desni nas je zatem prek čudovito izpostavljene in slikovite police pripeljal na vesino nad Corsijem. Potka je tu zavila levo in nas po gredini vodila pod pragom nazaj do stene, kjer se je nadaljevala še kar naprej proti vzhodu. Corsija smo pustili vnemar in šli pogledat, kam neki nas bodo vodile stečine. Po travnati polici smo prečili levo, se spustili navzdol na desni strani pragu in tik za gamsi skočili levo po podrti gredi, ki je za robom spet prijetno ozelenela in nas prek vse bolj slikovitih robov (vmes smo se pregovarjali z rušjem) divje pripeljala v globoko in ostro zasekan žleb. Iz žlebu smo se na drugi strani nekaj nižje vzpeli po polički čez steno in nadaljevali do od daleč vidne, izpostavljene poličke. Do nje smo se spustili skozi preduh in splezali po žlebu, vendar je gamsica na travah ugasnila. Vseeno smo nadaljevali do robu, kjer se je polička pod trebuhom tako zožila, da je bilo naokoli kar naenkrat mnogo preveč zraka.

Brez vrvi ne bi bilo zdravo, zato smo poskusili po žlebu navzdol, vendar primerne poličke v levo nismo našli prav nobene. Nižje v žlebu smo (pre/ob)plezali nekaj lažjih skal (en skok je bil bolj siten: laštica z žmulo in pod njo stena z minimalci, blizu III) ter nekaj mastnih mest in Pot Saškega kralja dosegli pri tolmunčku, kamor se kar globoko spusti. V levo smo se vzpeli proti izraziti glavi, kjer se ena pot usmeri v dolino, 'kralj' pa nižje odcepi proti Brunnerju. Prav na prečni izravnava smo ugledali gamsico, ki je vodila navzgor - gotovo bi se po njej spustili, če ne bi zgoraj izgubili niti. Gornja, prečna gamsica je resnično pravi biser in le malokatera stezica se lahko meri z njo (nikjer opisana, nikjer omenjena?). Presneto, da nismo bolje raziskali nadaljevanja... ;)