Tretja etapa PP (opis v Severnih pristopih) je nekakšno nadaljevanje Gamsovih riž, vendar bistveno krajša in tudi manj slikovita, a vseeno zelo luštna: Na 'drugi' strani Vratic sva našla zelo obledel znak PP in odvila po lepo sledljivi potki na pobočje Robičja, ki naju je popeljala do opisane travnate izravnave. Tu bi se morala spustiti po gruščnatem žlebu, ki ga kar ni hotelo biti na spregled. Zato sva lepo sledila potki še naprej, zlagoma navzgor čez pobočja dokler se nisva na lepem začudena znašla na grebenu nekje med Prednjim in Zadnjim Robičjem, kjer je potka skočila na drugo stran v goščavo rušja.

Vrnila sva se levo navzdol do prvega žlebu in se po njem spustila do lepo vidne potke na Korenskih policah. Očitno sva 'zamudila' prekrito poličko, kajti pred nama se je na nekem robu kmalu vrinila stopnica, kjer sva morala v cik-caku sestopiti do nadaljevanja police (verjetno opisanih 12m spusta), kjer je nadaljnje prečenje potekalo v vzorni izpostavljenosti sredi kar strme stene.

Zatem sva iskala naslednje orientacijsko mesto (gozdnat greben), vendar je edini kandidat ležal precej pod polico in to vzporedno in ne prečno na njo. Ker Mihelič sestopa naravnost navzdol do te gozdnate glave ni omenil, sva nadaljevala kar naprej vodoravno po sledljivi gamsici. Odžagane veje na prvem robu so nama potrdile pravilnost izbire, ko pa sva prečila še nekaj nadaljnjih robov, sva se znašla v prepadnem in podrtem svetu Zadnjega Robičja nad sedlom Vavovje (na zemljevidu je to ime na vrhu 1810m, ki ga Tuma označi za Kumlehovo špico).

Nadaljevanja (v okviru težav PP) seveda ni bilo nobenega in sva zaključila, da sva po Miheliču nasedla vabljivi gredi (čemu odžagane veje?). Nazaj grede sva prečila lučaj, dva nižje (sledi zapeljanih predhodnikov?) in se po poseki skozi rušje spustila na zgoraj omenjeno gozdnato glavo (spodaj je žaga zatajila, tako da se je treba z vejami pošteno pretepati). Tu sva spet ujela opis in nižje v grapi tudi oznako PP, ki naju je zelo nagosto spremljala po izpostavljeni polici (pred tem ni bilo prav nobene, tako da je povsem možno, da sva do gozdnate glave vseskozi hodila po 'napačni' polički?) vse do grušča pod sedelcem Vavovje, 1728m (Mihelič napak 1630m). Na drugi strani sta pobočje in orientacija enostavna, tako da naju je lovska potka hitro pripeljala pod Mavrinc (Špica v Sedelcih)...