Zadnje Lastavice so izjemno nabrušen vrh s tremi vitkimi, drznimi stolpi. Opisi za to področje so najbolj bogati pri Buscainiji, na voljo je tudi Tinetov 'izborni' vodniček Viševa skupina. Računala sva na vzpon iz Žabniške krnice na Visoko Lastavico (2150m), prečenje prek Srednje Lastavice (2044m) na Malo Lastavico (2000m) in sestop po normalki na Žabniško škrbino. Po moji 'zaslugi' sva res izvedla prečenje, ampak žal okoli Lastavic...

Iz Žabniške krnice vodi na najvišji stolp smer spodnje tretje stopnje, a sva kmalu ugotovila, da nekaj ne 'štima'. Smer se je zagnala čez strmo in povsem odprto steno z ne preveč zanesljivo skalo in brez možnosti naravnega varovanja. Malček sva sicer potipala, a brez dodatnega varovanja sva raje odnehala.

Tako sva se usmerila v sosednji žleb, ki pada s škrbine med Lastavicami in Divjo kozo (1950m; brez opisa, v snegu 50°). Spodaj je bil žleb lahak (skala večinoma zadovoljiva), višje pa so ga pretrgali številni in vse težji (dva, trije celo malček previsni) mokri skokiči. Meni so se težave zdele kar zabeljene, nekje proti štirici, Marijana je pa trdila, da ni več kot tri. Res je plezala tekoče, medtem ko sem se sam, varovan od zgoraj, le nadvse nerodno in z nič kaj zanesljivim občutkom dobesedno prebijal za njo. Na škrbini sva imela precejšnjo časovno zamudo in nezanesljivega M, tako da sva odstopila od plezanja na Visoko Lastavico (najlažja smer s škrbine je tretje stopnje) in sva po smotano drsljivem grušču sestopila v Mrzlo vodo.

Po markacijah sva nadaljevala na Žabniško škrbino, kjer sva se odločila, da bi po normalki stopila vsaj na Malo Lastavico (II). A glej ga zlomka, stena je bila spodaj kar strma, pravzaprav je strmina celo zgledno naraščala, čeprav mi je Marijana zatrdila, da je le za II. Nejeverno sem brundal in se nekoliko višje razgledal navzdol in do škrbine videl predvsem obilico zraka. Dokončno sem se zbrihtal, ko je Marijana zatrdila, da bi šlo dol morda tudi brez rok. Nemudoma sem zabremzal in skrajno previdno začel plezati navzdol, kjer sem imel do škrbine kar precej opraviti. S takim občutkom je vse skupaj ena sama groza in ne grem več 'plezat', dokler se spet ne sestavim.

Za protiutež sva s škrbine prečila na rob z macesni, kjer sva obsijana s soncem dolgo občudovala 'skrajno' lep prizor verige ostrih vrhov in globoko zarezanih škrbin nad Mrzlo vodo. Svetloba se je zapeljivo razlivala čez škrbine in osvetljevala sicer mračne in visoke stene nad krnico...

...ob prvem posnetku nama je že na izhodišču brez predhodnega opozorila zatajila kamera. Doma sva bateriji napolnila, a je hudič naslednji dan po tretjem posnetku spet mrknil. Ko nama je poleti ušel Sony, sva vas ži(v)c(ir)ala za prispevke, in ker jih ni bilo, sedaj premoreva le 'ubogi' Finepix E500 - pa smo ostali brez čudovitih fotk   ;)