Marijana nama je s Pikico razkazala luštne gozdne potke okoli Štefanje gore (med Preddvorom in Krvavcem). Težavnost vzponov ni bila pretirana, razen nekaj krajših ostrih klancev (daljši je bil le prvi, enkrat pa smo morali kolesa za nekaj minut celo porivati). Tudi spusta sta bili prijetna, predvsem pa zelo tekoča in hitra, z nekaj nepretežkimi tehničnimi deli, ki so vedno nepogrešljive začimbe. Večinoma smo se držali markiranih poti, cestam smo se izogibali (verjetno bi se dalo smer malček še popraviti), nasploh smo uživali v zelo razgibani in luštni popoldanski turci (700m višinske razlike, 2 uri in pol, težave večinoma V4, V5 in S4).

Iz Tupalič po asfaltni cesti, ki vodi na Možjanco. Tik pred koncem vasi levo, zatem takoj desno čez dvorišče in po dobro utrjeni in široki stezi strmo navzgor (V6), višje se naklonina postopoma umiri, zatem mehka travnata podlaga zložno pripelje na Možjanco (na razcepih naravnost/desno vseskozi po glavnem kolovozu). Skozi Možjanco, po makedamu proti Štefanji vasi in na drugem odseku desno navzdol, kjer kmalu naletimo na markacije, ki se jih držimo (vseskozi gor-dol, vmes klanček V6) vse do 'križišča' tik pod 'Štefano'.

Desno za markacijami v smeri Adergasa (vmes se odcepi pot za Olševek, kamor se spustimo pri drugem spustu) po nepretežkem in vse lepše voznem terenu (S4, mesta S5). Tik nad vasjo pri odlomljeni zeleni puščici zavijemo levo (markacije gredo naravnost) in se pripeljemo v lično urejeno vas z res slikovito cerkvijo.

Skozi vas (levo), do Češnjevka in v Dvorje. Takoj na začetku vasi (za gostilno) levo, kasneje desno med polji do gozdnega pobočja nad vasjo. Po gozdni stezi desno (markacije naravnost navzgor v smeri Štefanje gore pustimo na miru - prestrmo), kjer poskušamo kar najbolj ujeti vozne odseke navzgor (mesta V6), čez nekaj časa je umetnosti konec in kolo porinemo (dobrih 5 min, vmes stik z markacijami), dokler se nam z desne ne priključi vlaka (po tej vlaki bi se verjetno dalo pripeljati navzgor, a je precej kamnita). Klanec se ublaži in po prijetni gozdni potki (vseskozi za markacijami, vmes kratek strm odsek V6) dosežemo cesto, ki nas pripelje v Zgornjo Štefanjo vas. Levo skozi vas, po cesti (na odcepu pri kozolcu levo, makedam v desno vodi na Možjanco) do kmetije Mežnar (pobesnel, na srečo privezan pes; kmetiji se lahko ognemo spodaj) in naprej na travnik, kjer poiščemo odcep, ki vodi levo navzgor do z obzidjem ograjene cerkve Sv. Štefana (najvišja točka, 748m).

Po istem kolovozu navzdol do travnika, levo (čez žico) in po gozdu do stika z markacijami (stik s prvim spustom), kjer nižje na razcepu sledimo puščici v smeri Olševka (vseskozi markirano). Po res izjemno luštnem, gladkem in hitrem spustu z nekaj cukrčki (S4, mesta S5) kar prehitro 'pademo' na cesto, ki nas pripelje v vas. Skozi vas (na vseh/obeh križiščih desno) in po cesti nazaj v Tupaliče.