naj bi bilo ime za svet na drugi (= severni) strani Zelenice. Na avstrijski strani mejnega prehoda sva po cesti nadaljevala do prvega odcepa in se po neoznačenih potkah namenila na greben Na Možeh.

Potka (kolovoz) je bila na napačni strani potoka, višje je bilo vse zaraščeno, zavila sva v strugo, kjer pa hoja ni bila prav nič prijetna. Kmalu sva ugotovila, da se glede na Palec gibava nekako narobe in da se nama orientacija podira. S pomočjo kompasa in resnega pogleda v zemljevid sva presenečeno ugotovila, da najino izhodišče ni bilo pri Pamžu, ampak nekje 150m nižje in čisto v drugem grabnu/strugi. Poskusila sva loviti potko, ki je bila vrisana na tej strani, a je nikakor nisva našla. Kmalu se je struga zaprla in pred nama se je dvignil zglajen žleb. Malček sva poplezavala po njem, dokler zaradi morja ruševja nad njim nisva obupala. Pod žlebom sva skočila na bližnji balvan, da bi posnela fotko in, glej ga zlomka, stopila na potko. S pogledom sva ji sledila čez strugo in na drugi strani se je pot spet odprla in naju prijetno pripeljala do lične lovske bajte.

Poiskala sva nadaljevanje navzgor, ki pa je kmalu poniknilo, zato pa se je pod nama odprla slabo uhojena stečina, ki je vodila desno navzdol. Glede na najino ničelno motivacijo sva se je veselo oklenila, prečila precej strma pobočja (en zelo siten prehod čez gladek in moker žlebiček), se prebijala čez poruvana drevesa do grebena, kjer sva se ob prijetnem rosenju po blatu frišnega goloseka prerila navzdol...