Greben nad Kališčem (1899m) proti Spodnjemu Rokavu, ki zagotovo le tu in tam dočaka obisk, sva imela že dolgo ogledanega, žal opisa nisva nikjer staknila, sva pa nekje zasledila besedico o trojki. Na greben sva vstopila z ustja krnice Na gruntu (okoli 2050m, Z od BII), tako sva se povsem umaknila nadležnemu ruševju nad Kališčem. Plezanje na greben in po njem na prvi (travnati) stolp je bilo lahko, tu pa so naju zagrnile goste meglice, ki naju kar niso hotele zapustiti.

Sestop v ostro škrbinico sva poiskala nekaj nižje v desnem boku (izpostavljen, trentarski prehod) in splezala na vrh drugega, zelo ostrega stolpa. Skala v drugem stolpu je bila zelo nezanesljiva, v sredini sva na ozki polički začuda našla celo klin, ki se je podrtiji umaknil čez rob v kompaktno, a nekaj bolj zahtevno skalo. Po zračnem prehodu sva dosegla manjšo teraso in kmalu zatem vrh te ostrice, kjer spet ni šlo direktno naprej v škrbino. Splezala sva nazaj na teraso in obvoz zopet poiskala na desni strani (morda bi se dalo stolpu celo povsem ogniti, leva stran grebena je pa vse do tretjega stolpa več ali manj odrezana).

Kmalu v vznožju tretjega stolpa naju je presenetil rdečkast trebuh, kjer mu je na desni strani čepel klin. Poteg (brez goljufije) čez trebuh je bil za naju več ali manj nemogoč, sprehodila sva se po polički v levo, kjer sva našla gladke, neprestrme plošče in trebuh elegantno obvozila (malček siten prestop v desno). Po nekaj lažjem prehodu sva dosegla kratko izravnavo pod vršnim zobom. Tu je šlo pa kar pošteno zares, v levem boku sem po poklinah v ploščah nadaljeval desno navzgor, kjer sem se v smeri raza poskušal ogniti gladki steni, ki se je bočila nad menoj. Res sem malce pred robom staknil uporaben prehod in višje v desno dosegel izjemno nabrušen raz, kjer se je odprl pogled v slikovito škrbino. Tik levo ob/po rdečkastem (podrtem - kakopak) razu, ki je spodsekano krepko visel na desno, sem dosegel vrh stolpa (2272m), kjer nama je pogled na lepo prehodno škrbino pripravil kar najgloblje olajšanje.

Škrbina je ozek, podrt mostiček, ki naju je varno pripeljal mimo slikovitega in ogromnega pomola, ki se je bočil desno od grebena/škrbine, do vznožja naslednjega stolpa. Plezanje na četrti stolp je bilo skoraj lahko, le dvakrat sva morala prestopiti prek dveh gladkih trebuhov. Naslednja škrbina je ozko (listnato) zarezana špranja, ki sva jo tokrat obvozila na levi strani in po njej nadaljevala vzporedno s petim stolpom, ki se je iztekel na grušč pod vršno glavo Spodnjega Rokava (stik z normalko). Vrha sva se tokrat za spremembo lotila naravnost navzgor (normalka ga obvozi na desni), kjer naju je čakalo mesto trojke. Na vrhu sva stopila iz meglenega morja in doživela kar najbolj čudovit sprejem, kjer so se okoliški velikani kopali v soncu in brezmejni modrini neba.

Smer po (J)V grebenu Spodnjega Rokava bi ocenila s III, pri čemer posamezna mesta štrlijo proti IV, vzdušje je resno (pametno je imeti nekaj klinov, ker se naravnega varovanja na ključnem mestu ne da zadovoljivo urediti - midva sva zabijala). Sestop sva tudi zastavila izven normalke in po grebenu nadaljevala v škrbino s Srednjim Rokavom (sestopna smer 'alpinistov'), kamor sva se zbasala po ozkem in globokem kaminu. Levo, z grebena navzdol po sistemu podrtih in nepreglednih žlebov nama je orientacijo spet podirala megla, v samo krnico V Kotlu sva se na koncu čez previs spustila lepo po vrvi (15m, klin z zanko).

V krnici sva se naporno vzpenjala po res odlično tekočem grušču do zatrepa (sestop prek vzhodnega pobočja Škrlatice nama ni prav nič dišal, premočno naju je vabilo udobno melišče pod Šplevto), se vzpela desno po lahkem žlebu na škrbino med Visokim in Srednjim Rokavom (od spodaj je škrbina povsem nepregledna) in na drugi stran sestopila po Rokavskem ozebniku. Grapa je v kopnem zelo nevarna, saj se vse kar vali navzdol. Za nameček so naju pred iztekom presenetile še zaplate prekritega snega, povzročile nekaj modric in končno sva se le prebila do klina, kjer sva se po vrvi spustila čez spodnji skok...