Na Kal sva že dvakrat resno zastavila, a nikakor nisva uspela (prvič naliv v globokem gnilcu, drugič apatičnost zasneženih in prostranih dolcev Komne). In ker je Kal zadnji 'pomembni' dvatisočak, kjer še nisva bila na obisku, sva mu kar pritisnila oznako najtežje dostopnega slovenskega vrha...

V soboto je bilo v ta namen idealno vreme (oblačno, megla, dež) in s pravo strategijo nam (pridružila se je Pikica) kar ni moglo spodleteti. Po bližnjicah na poskok na Komno in v drncu mimo Bogatinove koče ter čez neštete dolce Lepe Komne v Poljanico. Tu je Pikici motor malce zaribal ('Nekdo mi je izklopil turbo.' 'Ne sam turbo, tud rezerva je fuč!') in smo se po mokrih travah in dežju kar preveč namakali. Kot nalašč se je megla malce razkadila, tako da smo (seveda ob pomoči ruševja) le vdeli na sam vrh, kjer so nas nagradili tudi sončni žarki.

Navzdol smo v megli do markacij bolj tipali in se prebijali lepo s kompasom v roki...