Brezpotje iz Krme (111 izletov) na Debelo peč sva imela že dolgo nekje v mislih in sva ga naravno združila s plezanjem čez steno po najlažji smeri, Jesih - Potočnik, IV/III, 500m (Slovenske stene).

Najtežje mesto smeri je masten, gladek in navpičen kamin (IV, 20m), ki je bil tokrat za nameček večinoma še moker. Za začetek sva plezala le teoretično: v dnu kamina je bilo čisto premastno in povsem gladko, bolj zunaj je le bilo nekaj obetavnih robov, a je bilo do njih nekaj lufta, višje so se videli tudi trije klini. Ampak na tak način se ne dvigneš niti za ped! Tako sem kar lepo poskusil z gvozdenjem, hrbet sem na mehko (nahrbtnik) naslonil na mastno levo steno, stopala (čevlji so mi nudili kar premalo trenja) na bolj 'razčlenjeno' desno in sem se po centimetrih še kar tekoče dvigal navzgor. Po vrsti sem vpel vse tri kline, zatem se mi je ustavilo (steni sta se odmaknili), tudi klinov do vrha kamina ni bilo več. Vrtel sem se okoli osi, spremenil stran gvozdenja, se do konca zavrtel v prvotni položaj, v katerem sem bil še najbolj gotov in nadaljeval do izstopa, čez katerega sem splezal v razkoraku. 'Kr ornk, ni glih šala mala!'

Nad kaminom sva se pustila voditi terenu (nasploh je celotna smer zelo naravna, prehodi se lepo odpirajo, le na enem mestu...), plezala sva sočasno na kratki špagi, skala je bila dobro razčlenjena, stena zračna, težave pa zmerne, tako da vodnička nisva vlekla na plano. Tik preden bi naju zapeljala plezarija na vrh izrazitega pomola pod vršno steno, sva ob pogledu na možno levo nadaljevanje le zabremzala (to je zgoraj omenjeno mesto, vodniček nama je zapovedal levo - prva plezalca sta verjetno naravno splezala na pomol, kjer ju je v levo pričakala 'izredno težavna prečnica', 20m), prečila po laštici do poči, zlezla čeznjo in po razsežnih gladkih ploščah dosegla lahak svet pod vrhom.

Prav vršni del Miheličevega opisa je malce čuden, prehod na ploščat svet se nama ni zdel za IV- (poč), tudi čez razsežne gladke plošče ni bilo prav nobene zapletene poti. Enostavno sva jih preplezala v kotu na desni strani, kamor pripelje teren. Sestopila sva po zgoraj omenjenem brezpotju, kamor usmeri tudi Mihelič in pri tem tako uspešno zavede, da je na levi strani žlebu pod sedlom (pod Brdi) kar konkretno shojen, presneto dolg, malce kosmat in še bolj podrt ovinek, ki je čisti dodatek. Tudi dvojke v precej krušljivem žlebu nisva našla nobene (omenjena v obeh vodnikih). Potka postane prijetna za hojo šele, ko pod steno zavije desno med macesne...