Severni steber Skute (II, 550m) je ena lažjih smeri v severni steni Grintovcev (v grapi tik desno stebra sva bila letos gosta v snegu). Po grušču desno od (bivšega) Ledenika pod Skuto sva pod steno naletela na rdeče packe (v spominu sva imela, da so tod načrtovali zavarovano pot na Skuto), ki so naju v levo popeljale do vstopa. Vstop sva zatem zgrešila po svoje (drobljivo, podrto, II-III) in višje opazila, da se po grušču lahko b.p. vstopi z desne. Lažji svet (gredina) naju je pripeljal na sam steber, kjer sva plezala za pikami, ki so višje sumljivo začele prečiti v desno. Ko so se spustile prav v zgoraj omenjeno grapo, sva imela slabe šale zadosti in oznake pustila vnemar (višje jih nisva več zasledila). Vračati se nama ni ljubilo, zato sva kar direktno potegnila nazaj na steber (zelo strm žleb, nad njim dve kratki previsni mesti, III), kjer naju je do vrha Skute čakalo nepretežko plezanje po kar krušljivi skali. Če se vseskozi držimo pametne smeri in se packam ne pustimo slepo voditi, težave vseskozi ostajajo v okviru II. stopnje.

Sestop sva zastavila po grebenu čez Rinke, kjer sva v obratni smeri že hodila. Konja (daleč najtežje grebensko mesto, III) sva osedlala, splezala levo navzdol (dva klina), ter prečila nazaj na greben točno pri kopitu. Nasploh je v običajni smeri (z Rink) Konja najbolje naskočiti po stebru, v obratni smeri pa kot opisano. Vzpon s škrbine na Rinke je tik desno od raza karseda enostaven, prvič (v sestopu) sva praskala na severni strani (tja sta naju usmerila opisa: Slovenske stene, Jezersko), kjer sva se po klinu (posledica opisa?) spustila čez smotan kamin (15m). Po grebenu sva s Kranjske skočila na Koroško Rinko in po markacijah nazaj na izhodišče.