Nekoliko presenečeno sva z Montaževega ledenika zrla globoko navzdol v robno zev, ki naju je ločila do vstopne poči. Skok/padec v razpoko nikakor ne bi bil zdrav, zato sva po ledeniku nadaljevala navzgor. Vmes sva zabeležila lahak prestop do stene (verjetno bi se tam po zevi dalo sestopiti do običajnega vstopa Kugyjeve), vseeno sva nadaljevala proti vrhu klinastega ledenika, kjer se je za robom počasi odpirala še ena možnost vstopa. Tik pred vrhom snežišča sva morala prestopiti dober meter široko napoko, kar s cepinom ni bilo posebno težko, zato so naju pa začeli obstreljevati siloviti kamniti izstrelki, ki so nebogljeni tarči na srečo za las zgrešili (napoko sva delno uporabila za zaklon). Na hitro sva se popokala na vrh ledenika in prečila nekaj metrov levo ven iz vpadnice žlebu, kamor prileti ves 'stenski odpad'.

Alternativni vstop nama je postregel z nepretežkim plezanjem po poklini strmo navzgor in levo do stojišča, sledil je zelo izpostavljen in kar strm raztežaj vodoravno v levo do 'originalnih' klinov Kugyjeve smeri, ki je bil že bolj zabeljene sorte (III, drobljiva skala, tudi tu frčijo kamniti izstrelki, vrv je zelo priporočljiva).

Definitivno je običajen vstop objektivno bolj varen, težavnost verjetno podobna, le robna zev zna delati zgago. Celotna Kugyjeva smer je do vrha stene povsem opremljena s svedrovci, tudi klini nekdaj markirane poti so večinoma v zadovoljivem stanju, na ključnih mestih se najde tudi nekaj vpete vrvi. Težav z orientacijo ni, saj so klini, z le malce pretiravanja, nabiti najmanj na vsak meter, tudi na povsem ravnem terenu. Težava je torej sam vstop, od prvih uporabnih klinov naprej (nekako raztežaj nad ledenikom) je vse skupaj le še ferrata.

Preganjanje in vlačenje po klinih ni posebno zanimivo gorniško opravilo in v steni sva vse bolj globoko čutila s Kugyjem, ki ga je nadelana pot, njegova diretta Kugy, zelo prizadela. Midva sva zato že v vstopu zastavila prosto, kline in svedrovce sva uporabljala le za varovanje. Ampak klini so bili na ključnih mestih tako naježeni, da se jim je dalo res le za las izogniti. Vstop (v obeh variantah trije raztežaji) je prosto nekje v okviru dobre III, kratek previs v sredini stene je sicer težji (tu nama je gostota klinov najbolj onemogočala stik z golo steno), a povsem neizpostavljen, razvpiti 'Passo Oitzinger' pa sploh ni bil (prosto seveda, s klini je mala šala) tako zabeljen, zato pa toliko bolj zračen (začetek prehoda je sicer siten, znamenita prekrita polička pa ne več, saj se jo da prav elegantno prečiti: prvi del sede, drugi z rokami na polički).

Sestopila sva po Findeneggovem žlebu (toliko kapitalnih kozorogev na 'enem kupu' še nisva uzrla, pravzaprav si niti nisva mislila, da je to sploh mogoče - z malce pretiravanja bi zapisala cent, povsem na varnem sva s polovičko) in po Via Amalii do vznožja stene. Od bivaka sva za razliko od vzpona sestopila po panoramski potki proti Špranji, le ta je mnogo bolj ljubka in prijetna za hojo - daljša pa le za nekaj minut.