Zdaj nama je kristalno jasno, zakaj se JV greben Dolkove špice pleza šele s Strmih polic. Midva sva tokrat (enkrat sva JV greben že lazila) morala poskusiti čez Dolkovo glavo. Pod steno Dolkove glave (markacije zavijejo levo v smeri Stenarja) sva po občutku nadaljevala desno navzgor. Višje naju je ujela zaseda ruševja, nad njim skoraj navpične trave (slabih 100m, spodaj trentarska III-IV), zatem sva spet plavala v rušju, dokler se nisva izkopala v macesnov gaj. Nad drevesno mejo se je ponovno razbohotilo ruševje in nama pilo duševni mir, ko sva v desno ugledala obsežne travnate vesine, ki so vodile vse do Strmih polic, 1981m. Nekaj časa sva se še pogajala z rušjem in grebenom (že v gozdu bi morala prečiti desno), po travah je šlo zatem prav luštno. Zelo odmaknjen kotiček, tu imajo številni gamsi še vedno povsem svoj svet!

Po prečenju markacij sva nadaljevala po zelo luštnem grebenu na Dolkovo špico (I), sestopila v Rdečo škrbino, odkoder sva se vzpela na Rogljico (I-II). Do sem sva poznala, v mislih sva si želela po grebenu še naprej, vse do Škrlatice! Grebenski sestop z Rogljice je bil presenetljivo lahak, zato pa toliko bolj zagruščen (sistem prekinjenih poličk, vseskozi tik desno od raza, izpostavljeno, II), tudi nadaljevanje na Rakovo špico je bilo lahko (I-II, podrt stolp tik nad škrbino sva obšla na desni). In tu se je zgodba šele dobro pričela...

Vznožje ogromnega stolpa (gladka plošča) sva obšla po polici v desno, dokler se nazaj na greben ni odprl lahak žleb. Nad njim naju je desno ob razu na vrh rame pričakala prva (kratka) trojka, zatem sva trčila ob skoraj navpično steno naslednjega stolpa. Pametnega obvoza (beri kratkega, dolgih odmikov/sestopov z grebena nisva iskala) ni bilo videti, najlažji prehod čez steno je vodil po poči (skoraj navpična, mestoma previsna), ki lučaj levo od raza pretrga steno. Ker nisva imela veliko izbire, sva se zagnala v poč. Uvodni del poči je bil za dobro III (klin), zatem sva po polički v levo dosegla vzporedno poč, po njej (dobra IV, najtežje mesto, zelo izpostavljeno) do poličke in desno nazaj v glavno poč (pozdravila naju je zanka okoli majavega roglja?). Naslednji raztežaj je bil lažji (III), nad počjo sva nadaljevala levo po polici na rob in po prehodih splezala na vrh stolpa.

Tu sva že ugledala križ in se tudi videla na vrhu Škrlatice, a se je od 'nekod' vzelo še nekaj nabrušenih stolpov. Prvo glavo sva prečila brez večjih problemov, naslednjo skupino nabritih vitkih stolpov sva preplezalo malo tu, malo tam (mesta proti III, lepo plezanje) in nadaljevala po grebenu do vznožja zadnjega stolpa, na katerega se je prehod odprl z leve. Do najvišje točke Škrlatice je sledil še kratek sprehod.

Zelo lep, pravi grebenski pristop! Verjetno obstaja tudi lažja (manj grebenska) varianta, če se na daleč umaknemo glavnemu stolpu (s škrbine za Rakovo špico po gredini daleč v desno (močno čez vpadnico stolpa) in levo po žlebu na greben tik za stolpom). Tudi skupini nabritih stolpov se da umakniti na desni strani...