Lani sva nad Planino Zajavor zaradi megle namesto prečenja Pihavca (z Luknje po stari lovski potki na Kriške pode: Stritar, 111) izbrala vzpon na vrh prek Malega Pihavca, ki se nama je zelo dopadel. Tokrat sva imela po prečenju v mislih še vzpon na vrh po SZ razu, ki je (tako Naš alpinizem) lovcem služil za pristop s Kriških podov.

Z Luknje po vse težje sledljivi potki do razvalin planine Zajavor (1500m) in naravnost navzgor po zmerno strmem travnatem pobočju proti Malemu Pihavcu. Orientacija je lahka, sledenje potki je pa bolj odvisno od sreče. S planine se vzpenjamo, dokler se ruševje na levem robu ne zaključi (nekje 1900m). Tu spet stopimo na pot, ki se večkrat izgubi in spet najde, in več ali manj vodoravno (nekje 1850m - 1950m) prečimo celotno Z pobočje Pihavca. Teren je lahko prehoden (pri dveh sestopih z robov je potrebno malce poplezati, a težave nikjer ne sežejo do II. stopnje), z ruševjem nimamo prav veliko opravka, tudi orientacija ni zahtevna. Razgledi so pa čudoviti tako na greben Kanceljnov, še bolj navzgor proti Pihavcu, kjer je svet v zmešnjavi žlebov, stolpov, sten in grebenov naravnost nezemski. Na izraziti rušnati rami, ki jo imamo že od vsega začetka na očeh (1950m), se odpre pogled v zatrep pod Šplevto in Pihavcem. V krnici se pot obrne navzdol in brez težav doseže markirano pot, ki vodi na Kriške pode.

Nama pot navzdol (in potem po grušču navzgor okoli Šplevte) ni preveč dišala in sva opazovala, kje bi se dalo direktno pristopiti na SZ raz Pihavca. Močno zagruščena grapa, ki pada s škrbine med Šplevto in Razorjem, naju ni vlekla, toliko bolj naju je pritegnila JZ 'stena' Šplevte, ki je kazala tipično trentarsko lice: strme trave in skalne pragove. Od daleč je povsem desna stran pobočja delovala kar luštno, trave ne prestrme, skalni odstavki pa kratki...

Potem naju je presenetil že sam vstop! Ozka, mestoma prekinjena travnata laštica, naju je v vse večji izpostavljenosti nad prepadno steno vodila mimo skalnih trebuhov (eden je bil sploh predebel) do lažjega sveta. Desno navzgor sva nadaljevala na rob in po vse bolj 'navpičnih' travah do prvega skalnega skoka, ki sva ga premerila v levo in potem po robu navzgor. Višje sva po travah 'splezala' do drugega skoka, ki sva ga zastavila po ozki gredini, ki se prične povsem na desni strani. Navzgor na J greben so težave postopoma popustile, po njem sva dosegla vrh. Celotna smer je visoka slabih 400m, težave (večinoma trentarske) bi ocenila s III. stopnjo.

SZ raz Pihavca nama od daleč ni kazal prav nič milega obraza, in šele ko se nama je s Šplevte odprla stena levo ob njem, sva lahko 'študirala' prehode (če so tod lazili lovci, potem bo že šlo). Po normalki (JV greben, levo ob njem) sva sestopila v škrbino in levo ob razu začela s presenetljivo lahkim plezanjem (sprva I, višje II). Na mestu ali dveh sva pokukala desno čez zračni rob, a sva se ga le za kratko oklenila. Prehode sva večinoma iskala v sistemu polic na levi strani. Na lepem se je stena postavila bolj pokonci, očitnega (= lahkega) prehoda pa ni bilo na spregled. Desno na razu je bilo preveč izpostavljeno/zahtevno, levo pa nepregledno (gotovo so tam lažji prehodi) in sva zastavila bolj ali manj naravnost navzgor. Težav, ki so ušle krepko proti štirki, je bilo za dva kratka raztežaja. V prvem naju je na koncu 'pozdravil' krušljiv previs nad navpično počjo, ki se je ob najinem obvozu v desno (dotik s čelado) nepričakovano delno podrl. V drugem se je bilo potrebno za zaključek (brez pametnega oprimka) potegniti čez navpično in precej izpostavljeno mesto. Po lažjem svetu (II) sva nadaljevala desno na raz in kmalu stala na vršnem skrotju Pihavca.

Sestopila sva po (zdaj že domačih) travah na Luknjo. Zelo lepo je bilo, drugič poskusiva z vabljivimi stolpi Z grebena, morda naju bo zapeljal greben z Gamsovca,...