S Pikico sva čezenj že peljala, zatem je povleklo še Marijano. Nama je bilo gori kar všeč in smo šli pogledat, če so strmine še vedno na mestu...

Zadnji, najbolj našpičen del vzpona do koče je bil presenetljivo 'lahak' (tokrat sva s Pikico zamenjala vlogi), le nova lesa vrh najbolj strmega dela je ritmu le v nadlogo. Od koče sem kar na kolesu nadaljeval zadnje metre na vrh, kjer pa je povsem druga, neprimerno težja pesem. Nekajkrat so me ovire stresle s sedla, enkrat mi je pa vzelo tudi ravnotežje in sem se zvrnil čez pot, kjer pa tal na moje skrajno začudenje kar ni hotelo biti (s sprednjim delom sem bil obrnjen proti strmini in sem hotel le stopiti na tla, ki jih je nekdo očitno spodmaknil). Dvakrat mi je še uspelo poskočiti, potem je bila strmina prehuda, hitrost prevelika in sem po obratu vznak treščil med kamenje slabih 5m pod potjo (edino 'primerno' mesto - sem preveril navzdol grede). Ko sem se pobral in za silo prišel k sebi, sem srečno naštel vse kosti na svojem mestu. Obtolčen sem bil kot hruška (ki bi sedemkrat padla z drevesa), bolečina je sčasoma popuščala, tudi roka je kmalu nehala vibrirati in moč se je počasi vračala nazaj. Tako sem spet osedlal 'konja', potegnil do vrha, si lizal rane in počakal na oba počasneta, ki sta zamudila vso predstavo.

Spust je bil poglavje zase. V primerjavi s prejšnjič smo tokrat vse dele tekoče odpeljali (skale zgoraj, strmino in korenine v gozdu ter začuda tudi ostre okljuke). Nekaj je bilo na treningu, več gotovo na nedavnem gorskem maratonu (spust poteka prav po tej trasi, označeno). Luštno, verjetno najlepši spust, kar smo jih vozili!