Bukovnika (leži povsem v Italiji) gorniška literatura ne pozna kaj prida, v slovenščini je kratek stavek zapisan v plezalnem vodniku Nad Mangartsko dolino, drugod je le omenjen. Pristop po SV pobočju je na kratko orisan v Alpi Giulie (Buscaini), ki omenja tudi pristop iz Remšendola (JZ pobočje). Tu se ena zgodba konča, najina pa ravno prične...

Za markacijami proti Plazju, tik pod njim (vpadnica Bukovnika) desno v zagruščeno grapo, ki pada z Rateške škrbine (1851m) med Bukovnikom in Kopo. V spodnjem delu žlebu se je v levo odprl prehod na SV pobočje, ki pa naju zaradi poraščenosti (žal?) ni pritegnil. Nadaljevala sva navzgor in vse bolj robantila, saj je bila vse do škrbine stena na najini levi za naju povsem neprehodna, sam žleb pa tudi vse bolj podrt.

Na Rateški škrbini sva stopila na markacije (Remšendol - Kopa) in ji sledila v levo navzgor, dokler se kmalu ni pričela spuščati v dolino. Tu sva pot zapustila in po prehodih (II) nadaljevala po steni, ki pada s predvrha Bukovnika (Torre del Buconig, 1960m). Po nekaj ogledih sva izbrala zelo ('skrajno') izpostavljeno rušnato poličko, ki se je izkazala za najlažji prehod okoli Turna (trentarska II)(ruševje je bilo malce 'načeto', na začetku poličke je 'takotako' možic). Na robu sva nekaj časa plezala navzgor (II), dokler se v desno ni odprla lahka možnost sestopa v plitek žleb, ki pada s škrbine med Turnom in Bukovnikom. S škrbine sva nadaljevala po grebenu (II-III)(pod njim se v desno proti naslednjemu robu vije obetavna travnata polica, ki je nisva pregledala) do lažjega skrotja levo od grebena, ki se je višje izkompliciral z 'neprestopnim' odlomom. Usmerila sva se v žleb nad nama (II, od daleč vidno okno - zagozdena skala), ki naju je pripeljal nazaj na greben, kjer naju je na drugi strani pozdravil lažji 'travnatoskalnat' svet, po katerem sva brez težav dosegla najvišjo točko kot rezilo ostrega vrha Bukovnika. Pravzaprav sva imela zgoraj še največ težav z določitvijo najvišjega skalnega bloka/reza...

V mislih sva imela, da si vsaj od blizu pregledava greben naprej proti Malim špicam, a se meglice nikakor niso strinjale. Ker se niso dale omehčati, sva se odločila za sestop, ki pa sva ga nameravala izvršiti po vzhodni, travnati strani (ciljala sva na zgoraj omenjeno travnato polico, ki vodi v škrbino pod Turnom). Pobočje je bilo lahko (trentarsko) prehodno, dvakrat sva vmes pokukala čez rob, z očmi poiskala polico in brez večjih problemov dosegla ustrezno višino in lahkotno prečila po travah proti Turnu. Navzdol v Rateško škrbino sva sledila smeri pristopa. V dolino sva 'sestopala' po daljši, markirani poti prek Kope, saj naju podrt žleb še navzdol ni niti malo zamikal. Zanimiva tura, še lepše bi bilo, ko bi bil žleb pod Rateško škrbino zasnežen...

Opis najlažjega pristopa z Rateške škrbine (200m, II, težave tako plezalne kot trentarske): S škrbine po markirani potki, dokler se le ta ne začne spuščati. Navzgor, kmalu levo v manjši žlebiček in desno nad njim po ozkem robu (II) do pričetka zelo izpostavljene rušnate poličke. Po njej (II) v desno do roba in na drugi strani nekaj metrov navzdol (II) v plitek žleb. Po njem (mesto II) proti škrbini med Turnom in Bukovnikom ter še pod njo desno po travnati polički čez rob. Na drugi strani po najlažjih prehodih desno/navzgor na vrh Bukovnika (spodaj mesto II).