Dve leti je, kar sva bila Petrova gosta na grebenu najtanjše gore JA. Prav nerodno in počasi sva se kobacala za njim in se prvič spustila po vrvi. Na tipično trentskem grebenu nama je bilo res strašno všeč in sva ga imela vse od tedaj nekje v mislih. Tokrat sva zastavila v obratni smeri, od Obljaka prek Malega Pihavca na Velikega. Normalna smer poteka navzdol, tako da z najtežjim delom (sestop v škrbino) opravimo lepo po zraku. Uradno je menda mesto ocenjeno s III+; Peter se je na to pridušal, da je gotovo IV; midva zdaj zapiševa, da tudi IV verjetno še ne bo točna številka...

Na Obljak sva pristopila po Miheličevem nasvetu. (Peter naju je v sestopu vodil v smeri Planine Bukovec.) Z markacij kmalu v levo po neoznačeni stezi, ki naju je pripeljala do samotne koče v gozdu, višje je bila 'stečina' vse slabše uhojena, dokler jo nisva v gozdu urezala naravnost navzgor. Nisva bila posebno izbirčna, tako da sva kmalu 'plezala' precej strm gozd (raje se drži levega rebra), dokler nisva na rami (Črni vrh) spet stopila na potko, ki višje počasi ugasne na prijetnem hrbtu. Na gozdni meji se greben (pre/za)lomi v levo in prehod na vršne travnate vesine je verjetno najlažje zastaviti na desni (midva sva šla več ali manj naravnost, trentarska II). Tudi na travah se je verjetno spodaj pametno držati desne, kajti na levi so bile zelo strme (proti trentarski III) in so nama številne močne ruše za napredovanje prišle še kako prav. Višje potem na vrh Obljaka, razen kratkega pasu ruševja, težav ni bilo več.

Naprej na vrh Malega Pihavca je bilo lažje (najbolj nabrušen stolp zastavimo po travah na desni), le pogledi na gamse, ki so se podili po prepadnih bočnih vesinah so nama jemali dih (in z njim vso moralo). Z MP sva na levi strani grebena (stečina)(Nasploh je na najbolj strmih travnatih mestih grebena najbolj pametno slediti živalim.) sestopila v škrbino (II), kjer je daleč najtežji grižljaj odločal o najini nadaljnji smeri. (Gor, samo navzgor! Le komu bi se ljubilo vračati?) Prvi pogled iz škrbine (gladka stenca, majhni robovi) je bil še kar zmeren, a so naju neuspeli poskusi kaj hitro iztreznili. Po predahu in pregledu okolice (drugod je bilo še težje) sem z boljšim ravnotežjem le dosegel do klina (4m), kjer pa je bilo vpenjanje prava mala mojstrovina (pri tem sva goljufala z 'umetnim' stopom - Marijanina rama). Zatem je sledil najtežji del, kjer enostavno ni bilo pametnega oprimka za desno roko in sem se povsem neelegantno potegnil za klin. Še en, dva preprijema in že sem bil iz najtežjega dela, nadaljevanje do 'štanta' za spust potem ni bilo več vprašljivo. Kolikšna neki je težavnost prehoda, če je bilo že 'tehnično' več kot dovolj zahtevno?

Do najvišje točke Pihavca je bilo nato presenetljivo lahko (podrt grebenski rob v spominu je bil v živo povsem obvladljiv), v dolgem sestopu/plezanju do sedla Vrh Osojnika sva pa tam, kjer se je grebenski rob le preveč skompliciral (prečenje Oplačnice), obvoze iskala na lepo sledljivih stečinah levo in desno od rezi (trentarska II stopnja, izjemno izpostavljeno).

S sedla sva poskušala slediti markirani poti (a le po bavški terminologiji - dve povsem obledeli sledi markacije) v Balo, jo na snežišču izgubila in precej nižje na travah spet našla...

Bavški Pihavec je 'skrajno' čudovita gora, greben je prav po trentsko mehko travnat in skala zdrave, bele barve. Res neverjetno luštno in divje je tam gori! Hvala.