Na grebenu prek Rušice do Vrha nad Rudo sva že hodila, a sva se hudo lovila pri nadaljevanju proti Frdamanim, ki sva ga izkusila po najbolj podrti/nemogoči grapi, kar sva jih 'šlatala'. Bolj normalen pristop iz Kačjega grabna sva tako iskala lani, a sva ga v megli izgubila, tokrat sva z ogledano smerjo poskusila znova.

Z markacij po PP v Kačji graben in naprej do grape, ki loči greben Stržiča (JZ greben VnR) od markantne, z macesni in ruševjem poraščene gredine. Prvi skok sva obvozila med macesni in se vrnila v grapo, kjer sva si obetala luštno poplezavanje. Žal je bil to račun brez gamsov, ki so nama s silovitimi izstrelki priredili kar najbolj negostoljuben sprejem. Umaknila sva se proti desnemu robu (čez naju ruševje ni vabilo), slalomirala navzgor in na primernem mestu, ko je kanonada le potihnila, prečila grapo ter splezala na greben Stržiča, kamor naju je v pričakovanju bolj zanimivega nadaljevanja usmeril nos.

Na grebenu naju je kmalu zmotila odpočena luska (III) in zatem še velikanski, povsem 'neprehoden' stolp (kasneje sva se lahko prepričala, da je z druge strani še bolj nemogoč). Nazaj v grapo brez spusta ne bi šlo, tako sva se po grebenu za kratko vrnila in po lahkem prehodu sestopila na drugo, severno stran grebena, kjer se je odpiral pogled v obetavno grapo, ki je za robom zavijala proti vrhu (ta grapa je 'lahko' dostopna s PP). Tokrat naju nos ni prevaral, saj tudi za ovinkom do grebena posebnih težav ni bilo (kratko mesto II), na grebenu do vrha pa prav tako ne.

Proti škrbini z Rušico (V kotu) sva sestopila po žlebu med dvojnim vrhom VnR (II), nekaj metrov nad njo je bilo potrebno po zraku (III+), zatem sva spust zaradi pogleda skozi okno podaljšala še vse do vznožja mostu, ki tvori škrbino (15m). (Okno sta prva 'odkrila' Župančič in Vodeb - če škrbino prehodiš po 'mostu', ga sploh ne slutiš.) Od tu sva na Rušico nameravala po ogledani manjši (zgornji) gredini na desni strani. (Ob prvem obisku sva se pri sestopu z Rušice lovila in spuščala po raztreskanem razu.) Gredina (II) naju je pripeljala na lahko pobočje, po katerem sva bila v levo takojci na grebenu in po njem kmalu tudi na vrhu Rušice (mesta II).

V sestopu proti Kurjemu vrhu (dva spusta) sva bila že ta domača, pod njim sva se pa že videla ob hladni Pišn'ci, dokler nisva začudena vse bolj prepričljivo ugotavljala, da te potke ne poznava in da vodi v čudno smer (v Dolino, na glavno cesto), čeprav se prav dobro v gozdu orientirati nisva mogla. Marš v dolini nama nikakor ni prijal, tako sva se mukoma (popraskana, izsušena, utrujena, od sonca pregreta in še kar je te gorniške jamrarije ;) vračala daleč navzgor, kjer pa odcepa kar nisva mogla najti (zasledila sva sicer odcep PP, a shojene potke ni bilo nikjer). Še enkrat sva zaupala nosu, se spustila kar naravnost po gozdu, nižje v desno prečila strmo grapo in se na lepem znašla na zasilo shojeni stečini, ki se je počasi le prelila v lovsko potko, ki naju je privedla v iztek Rogarjevega grabna. Še skozi hosto mimo Žage...