S Pikico sva v podobnih razmerah ponovila turo od lani (Mangart uber alles, 19.6.). Sončno jutro sta proti vrhu žal zamenjala megla in veter, tako da je bilo tudi za orientacijo (beri pestrost) na začetku spusta poskrbljeno...

Tokrat sem v živo lahko opazoval, kako je v danih (pozno pomladnih) razmerah in na takem terenu (dolge prečnice, vse tudi delno navzgor) snežna deska bistveno bolj omejena od smuči. Ne samo, da z desko navzgor (ali čez kratke kopne odseke) ne gre in jo je potrebno večkrat odpenjati. Problematično je, da pod smučmi od sonca namočeni gnilec na veliki strmini hitro splazi. (Težava nastane, če ti pri tem vzame ravnotežje.) V takem je potrebno vsako prečenje izvesti pri polni koncentraciji. Zelo se obnese skakanje v zavoje, ampak po enem (največ dveh) zavojih je absolutno potrebno ustaviti, da splazitev ne doseže kritične mase, ki te potegne s seboj. Najmanj priporočljivo spuščanje je bočno drsenje. In ni vrag, da je Pikico pri edinem mestu, kjer je le za malo odvila od moje predhodne ('očiščene') smeri, spodnesla manjša splazitev. (Na deski je ravnotežje bistveno slabše in te že manjši sunek hitro zasuče - po drugi strani deska sneg tudi 'globlje' odreže.) Na srečo je bila roka dovolj močna, smuči pa ravno prav stabilne, da se mi na toboganu ni odpeljala. (Plazič se je ustavil 20m nižje.)