Nepogrešljive Jiržijeve Gorskokolesarske ture so naju s Pikico zvabile na Porezen. Izkoristila sva kratko ogrevanje do Zgage, zatem je sledila strmina, ki se je le tu in tam na kratko oddahnila, še bolj pogosto pa strmo, včasih prav silovito zagnala navzgor. Avtor pri turah na Porezen vedno omenja težaven klanec pod kočo, ki nama ga je 'posebej' izpostavil tik pred turo, tako da sva bila višje, pod Cimprovko, vse bolj nestrpna, 'našpičena' in za vsakim voglom sva pričakovala 'tisto' leso. (Po turi sva si v vodniku Strme kolesnice, Marko Paternu, prebrala opis tega klanca: ...izjemno zahteven, 270 višinskih metrov V6, izjemno strmih klancih, težavna strmina, ekstremno težavnem klancu, fizično težko zdržati,...)

Kakorkoli težak je že ta klanec, Pikica ga je zvozila iz prve in brez postanka, s čimer se sam ne morem pohvaliti, saj me je 'ena nemarna' skalna plošča sunkovito stresla s kolesa. (Nad najbolj strmim klancem postane teren precej kamnit, tako da se vsako poskušanje 'počivanja' hitro maščuje.)

Spust po severnem grebenu se je pričel z nekaj poleti s kolesa, v gozdu sva se lovila na številnih potkah (Odcep levo na mulatjero je sedaj 'povsem' izrazit.), ostrih serpentin pa kar nisva mogla ukrotiti, tako da je šlo večkrat le na centimetre, še večkrat sva pa kolesi ročno obračala.

Kar luštna tura, težak vzpon, težak spust. (Ravno pravšnji so taki odseki, ki se gibljejo na zgornji meji sposobnosti.) Le sonce naju je 'zabilo': vzpon gre večinoma po odprtem, zaščitna krema je obtičala doma...