Steber/Grapa Skute je smučarska smer ocenjena s peto težavnostno stopnjo. Smer se 'nenaravno' (= neestetsko) zaključi pod vršnim delom severne stene Skute in premore celo dve podvarianti. Desna seže na obsežno vesino, ki se konča na višini 2400m, dobrih 30m pod glavnim grebenom. Od daleč sva imela na njenem vrhu ogledano zasneženo gredino, ki bi naju lahko privedla čez steno...

Vstopni del smeri (desno od Ledenika pod Skuto) se je za smučarsko petico začel v res silovitem stampedu. 'Ledni' skok (Marijana je ob pogledu nanj odvrgla smuči) je bil vzorno napet in kar ni hotel odnehati. Po kratkem predahu na spodmolu se je nadaljevanje čez izpostavljen rob za trenutne snežne razmere mnogo preostro prelomilo proti gredini (ob tem pogledu so še meni smuči 'odpadle' z ramen). Smotane cokle in huda strmina so pri prečenju s smučmi obetale 'zanesljivo' splazitev, kar na tako izpostavljenih mestih nikakor ni zdravo početje!

Prek robu sva se varovala, gredina se je zatem postopno omilila in poglobila v plitvo grapo, ki je lagodno (do 40°) vodila navzgor. Na razcepu sva nadaljevala po glavnem kraku (desno od Stebra), ki se je kmalu močno zožil in nagnil navzgor. Po mestoma poledenelem žlebu (širina se giblje okoli 1m, povprečni naklon blizu 50°) sva luštno pikala navzgor in prek kratkega lednega skoka (3m) kmalu dosegla omenjeno obsežno vesino. Po višje vse bolj strmem pobočju sva dosegla njen zgornji desni del in stopila na gredino, ki je od daleč obetala prehod na glavni greben. Hmmmm, od blizu je vse skupaj delovalo prav smotano izpostavljeno, nagnjeno, bolj za silo zasneženo in še ta sneg je bil ves namočen. Ko sva temeljito razmislila o pozni uri, o tem da sploh ne vidiva okoli vogla in o vseh sestopnih variantah, sva se le še obrnila in usmerila navzdol, še preden se nama kaj nepričakovanega ne bi podrlo na glavo.

Sestop je bil malček bolj siten od vzpona, le vstopni skok je bil navzdol začuda prav lahak (led je zaradi 'deževja' s sten izgubil vso ostrino). Pod steno sva skočila na smuči in kar premalo pozorno odvijugala na Vadine (sprožil sem plaz južnega snega - v takem je potrebno na strmini po zavoju, dveh počakati, da se plazenje izpod smuči ne okrepi) in pod Žrelom presenetljivo nizko proti Ravenski Kočni.