Zimsko Skuto sva imela že dolgo v mislih, kljub temu sva boljše razmere žal zapravila med tednom na Grintovcu. V nedeljo je bila tako na sporedu kot 'zdaj ali nikoli'...

Kopni Žmavcarji so nama olajšali vzpon, na Malih Podih je bilo naravnost navdušujoče trdo in zalito, vznožje gredine, ki vodi proti Streži (južni greben Skute) je bilo pa žal precej 'fuč' (namočeno, mokro, poplava - če smeva tako stopnjevati). Navzlic mokroti je bila smer (v okviru letne zavarovane poti; tudi smučarska smer, V+) navdušujoče luštna in dovolj zalita za prijeten vzpon z le malce neprijetnega praskanja po skali. Dolga gredina z Malih Podov v levo pripelje na Strežo, nekaj časa po njej in na desni strani po strmi vesini na vrh. Midva sva na vršni strmini morala precej vijugati, da sva ulovila zasnežene prehode.

Spust sva zastavila mimo Škrbine v okviru poti na Velike Pode. Vršni, lahak del je bil prav prijeten, po krajšem vzponu na Štruco je sledil težji spust/prečenje proti Škrbini. Snega je v okviru Škrbine ('neturnosmučarsko' strmo) od srede preveč pobralo, tako da sva se proti Velikim Podom znašla kakor sva vedela in znala (en M je po za silo zasneženi potki z vključenim praskanjem po skali izsilil prehod na smučeh, drugi se je napraskal peš).

Z Velikih Podov sva odsmučala mimo bivaka, se povzpela na Mala Vratca in prek Kokrškega sedla spustila proti Kamniški Bistrici. Na mestu, kjer pot z grušča zavije v gozd, sva se po nasvetu vzpenjajočega za številnimi sledmi robnikov prebila skozi goščavo v desno do grape, kjer sva se še prav veselo navijugala, tako da je bil peš sestop prijetno kratek.