Na Vadinah sva bila spet prepametna in sva že tretjič skušala z optimizacijo poti mimo/nad kočo in se še tretjič uštela, zdaj greva tam gori samo še po normalni smeri. Tako sva se lovila previsoko pod stenami in spuščala pri prečenju preštevilnih robov, dokler se le nisva znašla v krnici pod Koroško Rinko, kamor sva zastavila.

Na vrh sva poskusila vdeti po markirani poti (= smučarski smeri?, Karničarjev Davo je tam smučal, VI; midva bi odsmučala na drugo, lažjo stran) in pod grebenom presenečeno uzrla stopinje, ki jih je očitno še isti dan prineslo iz Mrzlega dola. Sledila sva jim po dolgi, strmi in izpostavljeni gredini, dokler se le ta ne razširi v 'večjo' vesino sredi stene. Glede smeri markacij nisva bila gotova, sledi so pa čez skale zavile proti grebenu. Za nameček se je vreme prav ekspresno pokvarilo, tako da sva bila na lepem obvita v meglo, sunke vetra in pršne plaziče. Za razliko od stopinj sva v vse slabši vidljivosti nadaljevala s prečenjem, a naju je zaustavila večja količina napihanega snega (stalni pršni plazovi iz žlebu zgoraj). Tako sva šla za predhodnico potipat še skale, a se vreme s tem očitno ni strinjalo. Rešetali so naju tako orkanski sunki vetra s snežnimi delci, da sva bila v kratkem povsem nesposobna za kakršnokoli akcijo. Sneg nama je silovito streljal v oči, v ušesa, temperatura je bila ravno pravšnja, da je takojci zmrzovalo, kar je za posledico prineslo neznosno slabost in vrtenje v glavi. Zaradi mraza, zmrzovanja in vse večje premočenosti sva ječala od bolečin, ampak tam naokoli ni bilo prostora, kjer bi se lahko ustrezno napravila, še nahrbtnik je bilo težko dati z ramen. 'Nemudoma' sva jo ucvrla navzdol, ritensko tipala po strmem terenu, dokler nisva dosegla vznožja stene, kjer sva počasi prišla k sebi.

Drek! Sicer se bova pa vrnila. Pod kočo sva bila že prava, za vzdušje je poskrbela še snežna odeja, tako da sva prav luštno privijugala v dolino.