Matjažev zapis o smučanju s Tegoške gore naju je zvlekel pod Košuto, kjer je bilo začuda res zasneženo. Po snežnih zaplatah sva pogumno (= leno) krajšala normalko poševno navzgor, dokler nisva trčila ob žico, ki omejuje Planino Pungrat od Tegoške planine, hkrati sva padla v goščavo ruševja. In glede na smučino sploh nisva bila edina (spet Matjaž), tako sva ji vdano sledila navzgor po vse bolj gostem in strmem pobočju, kjer nama je glavo vztrajno hladilo namočeno ruševje.

Tegoška gora je zelo prostran in v nedeljo tudi precej obljuden vrh. Da si ne bi delali gneče, sva pod Pungartsko goro (zahodni vrh) začela s prečenjem v smeri glavnega vrha Tegoške gore in na prvi luštni vesini odvila navzgor na še 'neposeljeno' grebensko grbo, 1999m. Navkljub pozni uri je bila vršna strmina fantastično smučljiva, potem naju je na lepem presenetil 'gnoj' in že sva morala izbirati, po katerem snežnem jeziku kaniva prismučati na Tegoško planino. Strateško (= leno, spet bližnjica) sva se usmerila v možni snežni jezik povsem na desni strani južnega pobočja (od daleč se sluti čistina), kjer sva med šavjem zares našla ozek in zasnežen jarek, po katerem sva dobesedno popadala na planino.

Košuta preseneča, tudi lani je, celo maja. In je tako ljubka!