Na Luknji sva razočarano zrla v povsem travnate vesine Pihavca. S Cmira je izgledalo bistveno drugače: dovolj snežnih prehodov/jezikov, pravzaprav je bila belina v večini. Le dan kasneje je bil pogled povsem zelen, z le nekaj zaplatami snega. Marko je tako navijal za Slovensko, Marijana pa je prisegala na pravilo, da se bodo snežni prehodi od blizu že pokazali, kot je navadno tudi pravilo. Se ve, kdo je pri M&M glavni, snežno pravilo je nesramno odpovedalo in še od blizu sva vse do vrha 'občudovala' preskromne bele jezike. Iz rokava sva na vrhu tako potegnila zasilni smučarski izhod: na Kriške pode.

Z vrha sva v okviru markacij odsmučala, malo tudi po travah/kamenju, direktno v škrbino Čez Kamen, torej prav tam, kjer se nama lani nikakor ni zdelo pametno (ne tako zelo strm in izpostavljen prehod čez rob - prejšnjič je verjetno strašila opast). Pod škrbino so naju kmalu pozdravile jeklenice in skale, ki sva jih obdelala peš in po presneti kloži sva se le prebila na pode. Po kratkem vzponu na Dovška vratca sva po Sovatni odsmučala proti Vratom, ki jih zaradi pomanjkanja snega nisva tako hitro odprla...