Z izhodišča sva opazovala večji plaz gnilca, ki je pot sekal ravno pri vstopu z grušča na gredino, do kamor sva se povzpela v dobre pol ure. Ob natikanju čelad in razmišljanju o smiselnosti nadaljevanja proti gredini (v mislih sva imela Krničko goro, sneg je bil skoraj v vodenem stanju), se je čez steno visoko nad nama v ogromnem trušču razlil še bistveno večji plaz. Curek je deloval zelo impresivno in se je v zraku razširil v slikovito cesto. Ob neprikritem 'občudovanju' sva se na hitro pobrala daleč na varno, odlepila pse in po 'vodi' odsmučala dolini naproti.