Na Briceljk in z njega sva v mislih zastavila v okviru (ne)markirane poti, a naju je 'šokiralo', kako malo snega je v Bavšici, tudi nad lovsko kočo ga ni bilo kaj prida (vse brez podlage), tako da sva smer pristopa počasi le prečrtala s sestopnega (= smučarskega) sporeda. Nad kočo sva se malček še lovila v dolgi levi prečnici, kjer sva pot le slutila, a začuda ob dih jemajočih razgledih le enkrat za kratko izgubila.

Mimo Stadorja je bilo nadaljevanje v izjemnem okolju prav lahkotno (snega veliko, strmina ravno pravšnja za turno napredovanje), v zatrepu krnice Predelna (nekje 2100+ m) je bilo pa heca konec. Do začetka gredine in mestoma po njej sva gazila tudi do riti (nekje 45°), a še ni bila povsem zalita. Dolgo nadaljevanje v levo in žleb, ki naju je pripeljal na vršno streho, sta postregla s trdo/ledeno podlago pod (napihanim) pršičem, za konec naju je presenetil še grebenček tik pod vrhom, kjer je bil sneg prav neprijetno namočen in naluknjan. Na vrhu sva imela ob intenzivnih občutkih 'ohinsploh'...

Vršni 'robček' sva presmučala s polno koncentracijo, po strehi sva neuspešno lovila slalom med skalami, v žlebu naju je zoprno spodnašal led in na široki vesini pod njim sva po pršiču le ujela luštne zavoje, ki so naju pripeljali nad gredino, ki vodi v Predelno. Stvar deluje kar izpostavljeno, za nameček je bila podlaga 'izbočenovbočena', večinoma trda in sva rampo počasi oddrsala, prek nekaj skal pa tudi 'poštamfala'.

Smuka naprej je bila povsem (in še preveč) v turnosmučarskem duhu, nadaljevala sva do sedla pred Stadorjem, pod Morežem prečila v Lepoč, kjer se je potrebno najprej malce dvigniti, potem pa poriniti do Lanževice, pa spet poriniti čez Prevalo in še enkrat čez Jezerca, vmes sva ulovila nekaj dobrih in nekaj odsekanih zavojev, dokler nisva pod lovsko kočo nasedla pod premehko in pretanko snežno podlago.