Po lovski poti v Mlinarico in za sledmi v Kozji žleb. Na prvem razcepu desno v globoko zasekano, prečno grapo in do luštnega slapu (sledi so vodile kar naprej čez rob, bogvekam), kjer se v levo, naravnost navzgor odpre ožja grapa, ki vodi na škrbino med Germlajtom in Goličico.

V grapi sva kmalu trčila ob skok, ki od daleč ni strašil, a naju vseeno ni spustil čez (v kopnem nekje 10m visoka, povsem gladka in previsna zapora). Spodnji del skoka je bil zasnežen (no, mehki rob napihanega snega je bil podoben spodsekani opasti in padec v luknjo bi bil globok) in do vrha sta manjkala le 'ušiva' 2m. Ko se navkljub dobrim idejam nisva dvignila niti za palec, sva šla potipat obvoz, ki sva ga ugledala 10m nižje, a se je po zapravljeni dobri uri izkazal za premalo zalitega in odločno preveč podrtega/izpostavljenega.

Poklapano sva se vračala, ko sva za nekim ovinkom nepričakovano ugledala čisto lahak prehod do rušnatega robu med 'najino' grapo in Kozjim žlebom. Takoj sva bila spet 'v igri' in po rušju odgarala mimo skoka ter, ker je rušje sila simpatično, še malce višje, dokler nisva imela gaženja le preveč in sva sestopila v grapo, kjer so bile snežne razmere vseskozi odlične.

Vse do vznožja stene pod škrbino je bila grapa povsem zalita, nadaljevanje v levo pa zakrito in malo verjetno, a glede na to, da je Marko Čar prav tu smučal z vrha Germlajta, sva le upala na dovolj zalite nasmeške. Strmina se je postavljala pokonci, stene so prišle z nama v stik, žleb je zavijugal, a le tu in tam sva plezala čez nizke stopnice, dokler nisva trčila ob pregladek skok malo pod škrbino. Na desni strani sva po zasilo zasneženi in skoraj navpični laštici izplezala do pripravnega spodmola, kjer se je dalo urediti slabo varovanje. Na isti višini (10m pod škrbino) sva prečila žleb in po izpostavljeni, a lepo zaliti polici izplezala levo na obsežno gredino severno pod vrhom Germlajta, kjer posebnih težav do 'vrhunca' ni bilo več.

Sestop v grapo sva zastavila v okviru letne smeri, saj se da na rušnatem robu lepo urediti varovanje (zoprn del pod škrbino sva že ob vzponu odločno prečrtala iz sestopnega programa). Po grapi je šlo potem prav imenitno, tudi čez skok v spodnjem delu, ki sva ga enostavno preskočila.

Lepa in zanimiva grapa, dobre razmere, 'skrivnostno' okolje in samoten vrh, kjer nama je v veselje tudi sonce pomežiknilo.