V Zajzerah sva previdno upoštevala smerne table (Pellarini), sledila dobri smučini in počasi nezmotljivo zgrešila rdečo nit! Po vizualnem občutku (gozdna silhueta Nabojsa) sva se spustila po prvem kolovozu, malce kolovratila po šavju in 'že' sva stopila na utrjeno cesto, ki naju je vodila do spodnje postaje tovorne žičnice. Gozdno strmino (150m) je v okviru markacij edino smiselno premagati peš (preluknjano od pešcev, mestoma prestrmo). Nad strmino (gozdna meja) se odpre 'strahovit' pogled na divje ostenje nad Žabniško krnico.

V krnici sva nadaljevala proti Nabojsevi škrbini, 1970m, in se nekaj deset metrov pod njo usmerila desno na izrazito gredino, kjer vodi pristop na Veliki Nabojs, 2313m (vse polno smučin pod škrbino, a nobene sledi proti Nabojcu). Brez smuči sva nadaljevala po vse bolj strmi gredini/žlebu (do 45°, zgoraj mestoma lahko tudi več), ki ji je proti vrhu tu in tam nekoliko zmanjkalo snega (ledna stopnica, praskanje po skalah). Pod pečinami sva nadaljevala za nosom in snegom (vseskozi v levo navzgor) ter mimo 'skakalnice' in tropa gamsov dosegla greben pri jeklenicah, ob katerih sva spraskala še zadnjih 10m. V primeru boljše zasneženosti bi bil mogoč smuk tik izpod vrha Nabojsa, glavne težave so na vršnem delu gredine/žlebu (strmo, izpostavljeno - ocena bo nekje za IV).

Turni smuk z Nabojseve škrbine je lahak, v krnici in do gozdne meje so tereni prostrani, do spodnje postaje žičnice sva nato za razliko od vzpona sledila 'poznavalskim' špuram v desno, po cesti se zatem najprej malce porine, nižje gre (pre)hitro. Luštna tura s slikovitim ambientom.