12.2.2005: Trije skrajno izgubljeni lenuhi na Begunjski Vrtači
V soboto je bila v zraku taka gromozanska lenoba, da se nama ni nikamor ljubilo. Občutju primerno sva popoldan skočila na kratek obisk k Lenuhu Begunjščice (Begunjska Vrtača, Lenuhova smer, smučarska ocena IV+, S5-S6, 300m). Za spust sva imela v mislih SV plaz Begunjske Vrtače, saj v Lenuhu ni bilo pričakovati zalitih prehodov.
Vstopila sva po direktni varianti (točnih podatkov o smeri nimava, vse je najina interpretacija), kjer naju je pršič v pozdrav temeljito stuširal. Višje je ozek žleb pripeljal na večje snežišče (nad stikom s smučarskim vstopom), kjer sva čez rob začela s prečenjem v levo in iskanjem primernega prehoda navzgor, ki ga ni in ni hotelo biti. Ko se je snežišče zaključilo, sva v desno navzgor po za silo zaliti ter vse bolj izpostavljeni in strmi gredi izplezala v še bolj strm svet (v tako strmem, zasneženem pobočju še nisva bila, krepko čez 60°), ki je bil za povrh premalo zalit (trave, skale). Varovanje nama je pobralo preveč časa (v takem terenu je 'igranje' z nahrbtnikom in njegovo vsebino skrajno neprijetno), tako da sva šele nad težavami zaznala, da naju je zalivala vse bolj gosta megla, tudi noč je bila vse bližje.
V desno sva dosegla ozek žleb, kjer sva našla zapihane stopinje (najbrž sva taiste opazovala že v vstopnem žlebu) in ugibala, da sva morala Lenuha zgrešiti na daleč po levi strani. Teren se je kmalu položil, odprl in naju nekje ob pol šestih pripeljal na greben. Zaradi megle in vse slabše svetlobe se je videlo le pred nosom, a to naju ni več skrbelo, bila sva zunaj težav, po grebenu se ne da zgrešiti, za povrh pa greben Begunjščice dodobra poznava in na Šentancu sva takorekoč že spodaj...
Čez dobre pol ure sva si lahko le nemočno priznala, da sva popolnoma izgubljena. Greben je bil ves napačen, vse je bilo zmedeno, na nobeno stvar se nisva mogla opreti, saj je od orientacije ostal votel nič. Bila sva tako šokirana, da nisva vedela, ali sva še od tega sveta ('Wir wussten nich, sind wir noch dieser Welt.', Kugy). Na grebenu nisva več ločila levo od desnega, gor ali dol, vse je bilo enako in vse manj se je videlo. Še zadnji, majavi oprimki v poznavanja grebena so dokončno izpuhteli, ko se je le ta začel sumljivo in skokoma spuščati navzdol. Vračala sva se nazaj, dokler na drugi strani le nisva zaslutila lažjega sveta.
Navzdol po skrotju ('En, dva, tri bova pri žičnici!') do snega ('Tole bo Šentanc!') in naravnost dol po zmerno strmi grapi ('Tukaj so sledi!') v vse bolj tuj svet ('Kam greva?'). Počasi sva dojela, da začuda nisva na severni strani, pač pa glede na ruševje na južni. Plitva grapa naju je brez težav varno vodila kar naprej navzdol, dokler nisva stopila na zasneženo cesto. Ugibala sva na izvir Rože, zavila levo in prispela do koče, ki sva jo prvič videla, pa svet nad Drago dobro poznava. V drugi smeri sva končno le prišla v sfero poznanega, Preval. Civilizacijo sva dosegla na ljubeljski cesti ob osmih zvečer.
Glede na razmislek in sliko sledi naslednja interpretacija. Lenuhova smer preči še bolj levo od najine smeri (pogledati bi morala še čez en rob), in ko sva dosegla greben (misleč, da je glavni), sva bila dejansko na stranskem robu med Lenuhovo smerjo in Zahodno grapo. Stik z glavnim grebenom sva v nočni megli zato povsem spregledala (tako vizualno kot razumsko) in sva zavila po glavnem grebenu proti vzhodu (tu se nama je podrla vsa orientacija, saj sva mislila, da greva vseskozi po glavnem grebenu v smeri zahoda). Ko sva se vračala nazaj in sestopala na drugo stran, sva tako zmotno pričakovala, da greva proti severu...
|