Pikico sva odvrgla na Ljubelju (za pešca je Suho ruševje primernejše) in odpeljala v Poden, na škrbino Žrelo smo pa ravno vkup prisopihali in nadaljevali po Osrednji grapi na Vrtačo.

Bordarček pri spustu v grapi ni bil suveren kot v Begunjščici. Pozna se, da je vrtačin žleb bolj strm/ožji in je zgornji del previdno oddrsala (sva ji dala cepin, čelado in zabičala, da ne sme zdrsniti ;). Nad Podnom smo za posladek ujeli še pršič in točno vdeli najbolj elegantno varianto skozi redek gozd proti Mlaki. Na tekaški progi nama je nebogljenček na bordu začuda diktiral tempo in kot prvi pripeljal v 'cilj'.